Nastanek in razvoj meništva

Preroki, pa tudi še mnogi drugi ljudje, so se radi zatekali v puščavo, da so se tam »prečistili«, se tam srečali z Gospodom, ki jim je v zbranosti in tihoti od običajnega sveta dal vedeti, kaj je dejansko v njih. Vsem odpovedim, težavam, tudi skušnjavam navkljub so vztrajali, saj so zaupali, da po »puščavi« pride spoznanje, globlje življenje, močnejša in trdnejša vera.

Tudi Jezus se je pred javnim delovanjem odpravil v puščavo in tam preživel 40 dni. Sam sicer nikoli ni vabil ljudi v tako asketski način življenja, pa vendar so bili nekateri posamezniki vanj poklicani tudi v prvih stoletjih našega štetja. Tako sveti Pavel , ki se je po spreobrnjenju zatekel v puščavo za tri leta, pa sveti Jakob in sveti Ciprijan , pa sveti Marino in še nekateri, ki so zaključili zemeljsko življenje po večini kot mučenci. tudi 4. 12. na Večere na Goričici, ko nam bosta predstavila naslednjo zanimivo vsebino – krivoverstva.

Leta 313, ko so z odlokom prekinili preganjanje kristjanov , je začelo število DOMŽALE SO BILE PONOVNO SKUPAJ NA POTI! kristjanov naraščati. Pojavili so se posamezniki, ki so želeli več moliti in se tudi bolj postiti. Ni bilo več mučencev, pa so se željni večje povezanosti z Bogom vseeno umaknili v puščavo. Prvi znan puščavnik je bil sveti Anton Puščavnik (eremit – človek, ki živi sam). Nekaj časa je sam preživel v puščavi in ni vabil ljudi, pa so vendar kmalu začeli prihajati k njemu in so mu sledili.

Sledi sveti Pahonij , ki je poznal nekaj puščavnikov in jih želel povezati v skupnosti, saj bi bilo takšno življenje varnejše, živeli pa so po strogih merilih, ki so jim omogočala redno molitev, post, bogoslužja in služenje. Preden pa so koga sprejeli v skupnost, je moral 3 tedne čakati pred vrati, preden je lahko vstopil. Ko je vstopil v skupnost, je moral vse svoje premoženje razdati ali pa ga je moral nameniti skupnosti.

Sveti Atanazij , ki je napisal življenjepis svetega Antona Puščavnika in ga prinesel na Zahod, je prav s pomočjo tega besedila povzročil povečano težnjo po meditaciji in molitvi tudi na Zahodu. Ker pa tukaj ni bilo dejanske puščave, so se začeli posamezniki umikati v gozdove, za stene ipd.

Začetnik zahodnega meništva je sveti Benedikt , ki je napisal pravilo, po katerem v večini še danes živijo redovniki in redovnice. Nekateri redovi so zelo strogi in zaprti (kartuzijani, karmeličanke, klarise ...), drugi pa so bolj odprti (benediktinci, lazaristi, frančiškani, jezuiti ...), ampak vsi se držijo treh zaobljub: čistosti, uboštva in pokorščine. Nekateri redovi tem načelom dodajajo še enega, in ta je stalnost.

Samostani so po vsem svetu postali kulturna, verska in gospodarska središča. Imeli so lastna gospodarska posestva, gozdove, lastne šole, vedno so skrbeli za duhovno oskrbo krajanov in v večini živeli z geslom sv. Benedikta: »Moli in delaj«.

Večer, ko sta nam predavala gospod Andrej Svete in Janez Meden, nas je bogatil tudi s projekcijo in je bil zelo bogat. Slišali smo še veliko več, zato vabljeni

Nataša Šegula