Župnijsko romanje v Srbijo
Poln avtobus udeležencev letošnjega romanja se je 27. 4. 2019 pod duhovnim vodstvom našega župnika, gospoda Klemena in vodičke Dominike že navsezgodaj odpeljal na pot v Vojvodinjo in Srbijo.
Prvi večji postanek je bilo hrvaško mesto Đakovo, kjer smo imeli v veličastni katedrali Sv. Petra sveto mašo. V tej katedrali je grob največjega hrvaškega škofa Josipa Juraja Strossmayera. Po maši smo nadaljevali pot skozi kraje, kot je Vukovar, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja doživeli nepredstavljive grozote vojne, katerih sledi so še danes vidne na vsakem koraku. Popoldne smo prispeli v Novi Sad, kjer je mesto vodiča zasedel domačin gospod Ilija, ki nas je najprej popeljal preko Donave na znamenito Petrovaradinsko trdnjavo iz 18. stoletja, nato pa še v stari del mesta, kjer se po arhitekturi lepo vidi vpliv avstro-ogrske arhitekture. Gospod Ilija nas ni presenetil samo z izjemnim poznavanjem daljne in bližnje zgodovine, temveč tudi s silnim ponosom na svoj narod in dosežke Vojvodine in tudi Srbije. Presenetilo pa nas je tudi mesto samo, saj na tem področju v velikem sožitju brez nestrpnosti živi kar 26 različnih narodov, številne verske skupine, različne kulture, uradnih jezikov pa je vsaj 6.
Naslednji dan smo nadaljevali pot v smeri Subotice in ekumenskem središču katoliških in pravoslavnih vernikov Bunarić, kjer imata obe verski skupnosti vsaka svoje svetišče. Po sveti maši na prostem smo se odpeljali proti Paličkemu jezeru, ki ga nekateri imenujejo tudi Vojvodinska riviera, po kratkem postanku pa smo pot nadaljevali v Sremske Karlovce, kjer smo si najprej ogledali središče mesta, nato pa še v vinsko klet Dulka, kjer so nam domačini predstavili lepo preurejeno vinarno in pripravili pokušino njihovih vin. Potem, ko smo kar precej časa imeli priložnost opazovati neskončno Vojvodinsko ravnino, pa smo zavili na območje Fruške gore, najprej proti pravoslavnemu samostanu, ki leži na njenem vznožju, Krušedol. To versko središče izvira iz 16. stoletja in je zapuščina srednjeveške dinastije Branković. Tamkajšnji opat nam je predstavil njegovo zgodovino, imeli pa smo tudi možnost ogleda svetišča s prečudovitim ikonostasom in prisostvovati kratkemu delu obredja (v Vojvodini smo bili namreč ravno v času pravoslavne Velike noči). Preko Fruške gore smo prišli še do enega samostanskega kompleksa Staro Hopovo, od koder smo se vrnili v Novi Sad.
Naslednji dan, 29. 4., smo se odpravili proti Šumadiji, ki jo imenujejo kar zeleno srce Srbije. A najprej smo v cerkvi sv. Antona Padovanskega, ki je delo arhitekta Jožeta Plečnika, iz tridesetih let prejšnjega stoletja, imeli sveto mašo. Po maši nam je tamkajšnji duhovnik predstavil cerkev, ki izstopa s svojo krožno obliko in zvonikom, ki se rahlo nagiba. V cerkvi ima vsak detajl svoj simbolni pomen, tako zelo značilen za Plečnika. Po maši smo se odpeljali v Topolo, kjer je bilo središče srbskega upora proti Turkom. Na hribu Oplenac stoji veličasten mavzolej dinastije Karađorđević. Vse notranje stene in strop so okrašeni z lepimi mozaiki, ki so kopije fresk iz raznih srbskih samostanov in cerkva. V kripti pa so pokopani člani dinastije Karađorđević. Ogledali smo si tudi rezidenco kralja Petra I., kjer s shranjeni portreti kraljeve družine in njihovi osebni predmeti ter Konak, trdnjavo, ki jo projektiral in pomagal graditi sam Peter I, v katerem slike in predmeti lepo prikazujejo dogajanje iz časa upora proti Turkom. Po kosilu smo se vrnili v Beograd – naredili smo še ovinek na hrib Avalo, kjer smo si ogledali znameniti stolp, ki je bil porušen v času bombardiranja Nata in nato ponovno zgrajen.
Zadnji dan našega romanja smo začeli s sveto mašo v nadškofijski stolnici, ki je posvečena Kristusu Kralju, ogledali pa smo si tudi mozaike v kapeli škofijskega dvorca, ki so delo patra Marka Ivana Rupnika. Po sv. maši nam je tamkajšnji duhovnik predstavil delovanje beograjske nadškofije in cerkveno zgradbo. Nato se nam je pridružil lokalni vodič in odpravili smo se na krožni avtobusni ogled najpomembnejših zgradb glavnega mesta Srbije. Beograd, kot so zvezni parlament, Dedinje, hiša cvetja … Sledil je ogled največje pravoslavne cerkve Sv. Save, ki jo znotraj še opremljajo z mozaiki, zato smo šli lahko samo v bogato poslikano kripto, v kateri bodo pokopani vsi patriarhi. Nato pa smo se zapeljali do Kalemegdana in se po parku sprehodili do trdnjave, ki leži na sotočju Save in Donave. Po drugi uri smo se odpravili proti domu. Kot vedno je bilo romanje izredno bogato, saj smo lahko začutili tako srbsko kulturo, pravoslavno vero in se marsikaj novega tudi naučili. Hvala našemu gospodu župniku za bogato duhovno vodstvo, vodički Dominiki za odlično organizacijo potovanja in posredovanih lepot teh krajev pa tudi šoferjema, ki sta nas varno vozila vse štiri dni in nas srečno pripeljala nazaj v Domžale.
Cirila Mikeln
