Duhovni dan na Brezjah
V soboto, 6. aprila 2019, smo se delavke Vrtca Dominik Savio skupaj z župnikom Klemnom Sveteljem odpeljale na Brezje. Na poti nas je spremljalo turobno vreme, celo dežne kaplje so nam prekrižale pot in kazalo je, da bo pred nami težek dan. Na poti se je v avtu razvil pogovor vsakdanjih vsebin, sama pa sem v svojih mislih tavala sem in tja in priznam, da sploh nisem vedela, kaj naj od tega dne pričakujem. Zelo hitro nas je avto zapeljal pred mogočno Marijino baziliko in že sam pogled nanjo je bil balzam za oči. Rekla sem si: »Mati Marija, Ti si z nami in nas boš spremljala od blizu. Vlila nam boš moči, da bo korak lažji in da se bodo misli in srca zbrala ter nas odprla besedi, ki nas bo v tem dnevu napolnila, nas razsvetlila in nas notranje obogatila«.
V pripravljene prostore nas je prijazno sprejel g. Leopold Grčar. Zbrane nas je posedel v krog in se nam preprosto predstavil. Že v uvodnih besedah sem začutila, kako duhovno bogat in v besedi premišljen je g. Leopold in kako notranje izžareva svoje poslanstvo v neumornem pričevanju za božjo ljubezen. Vsak od prisotnih je zaslutil patrovo namero, da bi v poglobljenem razmišljanju križevega pota doživeli naše srečanje kot božji dotik, ki nam bo dal moči, da bi v življenju zmogle dalje opravljati naloge, ki nam jih je On zaupal.
Osrednji del našega srečanja je bilo premišljavanje ob postajah križevega pota. Spremljale so nas slike avtorice Maše Berson Mašuk, katere križev pot nagovarja vernike v prekmurski cerkvici v Martjancih. Vsako postajo-dogajanje v njem, je p. Leopold postavil v naš čas, naše življenje, v naš svet. Njegove besede o Jezusovem nepredstavljivem trpljenju so me zmrazile in niti v sanjah si ne morem predstavljati kakšno trpljenje, ponižanje, osamljenost, nemoč ... je doživljal Jezus v teh urah trpljenja. In to zato, da s svojim življenjem reši mene, tebe ... Res, kako nedoumljiva in brezmejna je Božja ljubezen, jaz pa klecnem in ječim za malenkosti, npr. ko me nekdo ne razume, me grdo pogleda, se ne strinja z mano ... Skozi postaje sem odkrivala svojo grešnost, majhnost, sebičnost, omejenost, nepopolnost, ranljivost; pa obenem tudi svoje darove, talente, milosti, ki so mi dane in s katerimi lahko svet okoli sebe vsaj malce bogatim. Spoznala sem, da se preveč zanašam nase in premalo na Boga. Ena od močnih misli p. Leopolda je bila tudi: Kadar ne boste vedele, kako ravnati z otrokom ali otroki pomislite, kaj bi takrat na vašem mestu storila Marija. Marija, ki je blaga, mila, srčna, čista, miru polna ... da, ona bi delala vse iz ljubezni, v ljubezni. Kaj pa jaz?
Po končanem premišljevanju smo bile povabljene, da na prvo soboto v mesecu opravimo spoved in se z različnimi uvodi pripravimo na sveto mašo. Sama sem se odpravila v cerkev in prisostvovala petim litanijam Matere božje. Pred podobo Marije Pomagaj sem izročila vse svoje skrbi, stiske ter se zahvalila za vse, kar mi je bilo v življenju dano; danes pa še posebej za naš vrtec, sodelavke, naše odnose, dobrotnike.
Po obisku cerkve smo se v tišini odpravile v samostansko kapelo, kjer smo se skupaj zbrali pri sveti maši. Na koncu smo se z molitvami izročili Jezusovemu in Marijinemu srcu ter tako sklenili duhovno druženje.
Ko smo se po kosilu odpravili proti domu je skozi oblake posvetilo sonce. Božji pomežik.
Barbara Likovič
