Zimovanje odraslih skavtov bratovščine Veselih oslov Domžale

Od 16. do 18. 2. 2024 smo odrasli skavti bratovščine Veseli osli iz Domžal zimovali v Domu Antona Martina Slomška v Kamnici pri Mariboru.

Prvi dan, 16. 2. 2024

Zbrali smo se kot običajno na parkirišču pod domžalsko cerkvijo in po razporeditvi v vozila smo ob 16. uri krenili na pot. V Kamnico smo prispeli nekaj pred 18. uro. Kasneje sta se pridružili še Sonja in Damjana, ki sta se že cel dan potepali po prelepi štajerski deželi. Skupaj nas je bilo 18.

Razporedili smo se po sobah zelo lepo urejenega doma. V vsaki sobi je po štiri oziroma šest ležišč s pogradi. Napolnili smo pet sob, kar je kasneje vplivalo na organizacijo in izvedbo družabnih iger.

Fantje smo izobesili zastavo veselih oslov, ZBOKSS in državno zastavo.

Pred in po zelo dobri večerji, ki so jo organizirale in pripravile naše skavtinje, sva z Juretom opravila molitev v zahvalo in blagoslov za hrano.

Po večerji smo se družili v dvorani doma. Prebirali smo psalme in jih skušali upodobiti v obliki gibanja med samim prebiranjem. Če bi nam to uspelo povaditi, bi bila to zanimiva zadeva za kakšno uprizoritev ob priložnosti.

Potem smo si pisali pisma po sobah. Vsaka soba je napisala pismo drugi določeni sobi. Na primer soba pet je pisala pismo sobi ena. Naslednji dan smo jih prebrali. Seveda smo jih najprej morali poiskati, kajti Tone jih je skril in pripravil navodila, kako jih poiskati.

Najlepši pa je bil zadnji del večera, ko smo prepevali narodne in druge pesmi ob spremljavi Janijeve kitare in Tonetovih orglic. Za uspavanko smo zapeli še Angelčka in se že kar utrujeni ob 23. uri odpravili spat.

Zapisal: Brane (Branimir) Bitenc, Planšarski orel

Drugi dan, 17. 2. 2024

Skozi okna so sramežljivo vstopali sončni žarki in nas prebujali. Jure je to naredil glasno in nas povabil na telovadbo. Ob spremljavi godbe na pihala smo dvignili zastave in zapeli slovensko in skavtsko himno. Po kraljevskem zajtrku smo se odpravili na pot. Pred tem pa še obvestili skrbnico doma Brino, da pušča kanalizacija.

Odpeljali smo se do Svetega Jurija ob Ščavnici. Ob prihodu smo srečali župnika g. Boštjana Ošlaka, ki nam je prijazno razkazal cerkev, ki je iz 14 stoletja z več predelavami, zadnja v letu 1970, ko so dozidali novo ladjo. Pot nas je vodila mimo Blaguškega jezera preko Crkvenjaka do gostišča Breznik, prehodili smo skoraj 14 km. Med potjo smo molili, se pogovarjali in opazovali prečudovito naravo. Ob poti so bile lepo urejene kmetije, polja, vinogradi in hiše z živahnimi fasadami. Pot je bila razgibana in v Crkvenjaku sta se Sonja in Simona odločili, da pokličeta Toneta, ki je vedno pripravljen priskočiti na pomoč. V gostišču so nas prijazno sprejeli, nam postregli z odličnim golažem in sladico. Gostilničar je bil navdušen, da romamo po Martinovi poti in nas prosil, da po poti molimo tudi zanj in njegovo družino.

Odpeljali smo s v Slomškov dom, kjer smo ponovno dobili obljubo, da bo neljuba situacija rešena. S pomočjo navodil, ki nam jih je napisal Tone, smo poiskali pisma in se pripravili za odhod k sveti maši na Sveti Križ nad Mariborom. V Kamnici nas je že čakal gospod Bernard Geršak, tamkajšnji župnik, ki soupravlja tudi župnijo Sveti Križ. Po ozki dolini smo prišli k cerkvi, ki stoji na razglednem hribu. Cerkev je mogočna z lepimi freskami, župnija pa je tu že več kot 230 let. V dogovoru z gospodom župnikom smo vsi sodelovali in sooblikovali sveto mašo.

Na poti v dom, pa je oskrbnica sporočila Cirili, da se bomo morali izseliti, saj je težava s kanalizacijo zapletena in nerešljiva (ostali smo brez stranišč in vode). Poskušali smo dobiti novo nastanitev, a smo bili neuspešni. Žalostni smo prišli v dom in po pogovoru z oskrbnico in naši želji, da nadaljujemo tabor, je oskrbnica, hvala Bogu, našla nadomestno lokacijo v Slivnici pri Mariboru. Ker pa smo lačni vedno drugačni, smo najprej povečerjali solato, ki jo je pripravila Urška in se še posladkali z dobrotami, ki smo jih prinesli s seboj. Po večerji se je Marja zahvalila za prisrčno večerjo in pri Juretu sprožila naval nezaustavljivega in nalezljivega smeha, ki ga je še okrepila izjava, da k sreči večerje še nismo prebavili. Pred selitvijo pa smo v sobi 3, kjer nas je bilo kar šest, gostile še stanovalki sobe 4 in skupaj smo v objemu zapele pesem »Mi se imamo radi«, saj smo ta dolg morale poplačati. Kljub temu smo v desetih minutah spakirali in se odpravili na novo lokacijo v Slivnico.

V Slivnici nas je pričakal gospod Jože Šomen. Odpeljal nas je v veliko hišo, kjer nam je gostoljubno dal na razpolago kuhinjo z jedilnico in zgornje prostore, kjer smo si pripravili ležišča na jogijih, razen Braneta, ki si je našel svojo sobo s posteljo. Imeli smo tudi delujoče sanitarije. Po pripravi ležišč smo se dobili v kuhinji, kjer smo nadaljevali s programom. Žal zaradi prostorske in časovne stiske nismo uprizorili Rutine zgodbe. Smo pa prebrali pisma, ki smo si jih napisali in takrat so tudi drugi razumeli naše razglašeno, a srčno petje. Tone nam je demonstriral, kako se prižge zvezdni ogenj z mokrimi vžigalicami. Branetu in Franciju to ni uspelo, je pa pri tem bila uspešna Cirila. Preverili smo naše skavtsko znanje in pod strogim nadzorom Toneta smo se dobro izkazali in izpopolnili svoje znanje.

Večer smo zaključili s pesmijo Angelček varuh moj in odšli spat. Hišna vrata smo zataknili s stolom, saj ključa nismo našli, prepustili smo se varuhu in mirno spali.

Zapisala: Maja Žajdela

Tretji dan, 18. 2. 2024

Zjutraj smo končno našli ključ od vhodnih vrat in jih vestno zaklenili. Nič zato, če je bilo celo noč odprto.

Po dobrem in poceni spanju (še dobro, da smo se prejšnji večer preselili, tu smo spali ceneje), odličnem zajtrku in krajšemu druženju s prijaznimi domačini, smo se odpeljali najprej v Benedikt, potem pa na start v Komarnico pri Cerkvenjaku.

Poljska pot nas je vodila preko Ivanjskega vrha, mimo Negovskega jezera, do vasi Kunova. Vmes je bil tudi primeren čas za molitev.

Na poti sem slišala peti peteline, kot že dolgo ne. Videli smo tudi damjake, pa race, goske … V vasi Kunova smo ob cesti opazili zanimivo hišo, Pachamama center. Google mi da informacijo: Center Pachamama je majhen meditacijski in ekološki projekt v odmaknjeni slovenski vasi Kunova.

Pot nas je dalje vodila do občine Sveta Trojica. Skozi vasi Brengova in Osek smo preko Ločkega Vrha, malo po cesti, malo po bližnjicah, prispeli do Svetih Treh Kraljev v Slovenskih goricah.

Cerkev sv. Treh Kraljev je romarska cerkev, posvečena Mariji Brezmadežni. Google pravi: Poznogotska triladijska cerkev sodi med največje umetnostne spomenike v Sloveniji.

Zanimivost: v cerkvi desno so bili visoki kropilniki (mi jih dosežemo s stegnjeno roko), ker naj bi po legendi tu živeli Ajdi velikani.

V hiši nasproti cerkve je bil rojen Dominik Čolnik (1830– 1893). Dominik Čolnik, znan tudi kot »kralj Slovenskih goric«. Bil je napreden kmet, ki je s svojim gospodarskim in političnim delom precej zaslužen za razvoj in okrepitev slovenske narodne ideje v Slovenskih goricah.

Na Ločkem Vrhu sta rojena Tone Peršak (slovenski politik, poslanec, režiser, teatrolog, pisatelj) in Fran Kocbek (učitelj, narodno zaveden in politično aktiven).

Za cerkvijo smo se potem spustili v Benedikt, kjer smo imeli v gostilni Lekežič kosilo.

Po kosilu smo zaključili z refleksijo:

… dobra družba in sodelovanje … fina ideja o pismih ... lepa poživitev vezi z bratovščino … vsak je prispeval po svoje kar zna … zanimivi ljudje, ki jih srečujemo na poti … tudi v težavah ni nejevolje … zahvala organizatorjem … kitara in orglice so me poživile … všeč mi je Rutina zgodba … všeč so mi psalmi … da bi speljali plese psalmov … druženje me pomiri in opogumi … počutim se sprejeto … Gospod je z mano … vesel sem, da me je naša s sabo vzela … veseli me, da spoznavam nove ljudi … po operaciji sem okreval … vsak ima svoje talente … prepustiti se vsemu, kar pride … vsemu pritrdim … pod črto = fino.

Damjana Sever