Skavtski izlet k izviru Bohinjske Bistrice
V nedeljo zjutraj pred sedmo uro se je osemnajst članov in pridruženih simpatizerjev s petimi avtomobili odpeljalo proti Gorenjski. Avtomobile smo parkirali na parkirišču pred OŠ v zamegljeni Bohinjski Bistrici. Ogledali smo si njihov novi leseni vrtec, kjer »Iz majhnega raste veliko«. Kar 200 otrok ga obiskuje, v njem v igralnicah lahko odprejo vmesne pregrade in otroci se lahko igrajo z otroki iz ostalih igralnic kot ena velika družina. Naša vodička in hkrati ravnateljica te šole, je tudi sama kot otrok obiskovala to šolo, zato je s krajem dobro povezana in lahko nam je odstrla nekaj zanimivih posebnosti.
Nagovorili so nas citati iz Krsta pri Savici, saj smo z železniške postaje lahko zrli proti hribčku, »ki ajdovski se gradec imenuje«. Menda so Črtomirovo lastnino domačini raznesli in vgradili v svoje domove, a nekaj mora že biti na tem, da je Prešeren svoj krst pri Savici postavil v te kraje. Na praznik kulture še danes ta hribček povezuje ljudi na vsakoletni kulturni prireditvi. Na postaji smo postali dokler ni odpeljal avtovlak, ki na svoje vagone sprejme do 28 avtomobilov in jih skozi 6 km tunel odpelje iz Bohinja na Primorsko stran. Dejansko smo si ogledali dediščino stare AO, saj so progo gradili delavci iz celega Balkana kar tri leta. Gradbeni inženirji so bil pri tem zelo natančni, saj sta se ekipi z obeh strani tunela brezhibno matematično uskladili, zmotili so se le za nekaj cm in to že leta 1906. Dunaj je pač iskal in gradil poti do morja. Pot smo nadaljevali proti slapu in izviru Bistrice. Spotoma smo se ustavili še v parku pri čudovitih zgradbah iz časa gradnje železnice, nekaj so jih celo obnovili in priključili svoji hotelski ponudbi.
Spotoma smo se ustavili na pašniku nad Bohinjsko Bistrico, ogledali smo si lepo urejeno in vzdrževano pokopališče na Rebri, kamor so pokopavali vojake iz prve svetovne vojne, ki so umirali v lazaretu pod vzpetino in v Cojzovem gradiču ter celo v nekdanji valjalnici železne žice. Na poti skozi stari del Bohinjske Bistrice smo si ogledali t.i. gozdarski del z na novo urejenim parkom z neavtohtonimi drevesi, ki jih je Karel Zois zasadil v tem kraju. Iz legende smo izvedeli, zakaj je zoisova zvončnica spodaj stisnjena. Njegov brat Žiga je poleg parka zgradil gradič, ki je še danes lepo ohranjen, plavža nismo več videli, ostala pa je stolpna ura za delavce v železarski delavnici na drugi strani parka. Ziga Zois je kot dober podjetnik domačine spodbujal, da so iskali železovo rudo po okoliških hribih in tako posredno spodbudil tudi srčne može, da so odšli na Triglav.
Najmogočnejši vtis dneva, ki se je iz megle in kapljic dežja, prelevil v pravo vroče poletje, je bil seveda pohod do izvira Bistrice z mogočnim slapom in zajetjem s pitno vodo za vso okolico. Pod slapom smo se pošteno ohladili.
Z avtomobili smo se odpeljali proti Ljubljani, vendar tokrat ne po klasični poti, na križišču smo izbrali smer, ki nas je vodila na drugo stran hribovja in preko Soriške planine prešli Bohinjski kot ter se spustili v porečje reke Sore. Ustavili smo se v Sorici in si ogledali prijetno valovito pokrajino in spominsko hišo našega največjega impresionista Groharja. Na kraju njegove rojstne hiše stoji čudovit kulturni dom, Groharjeva rojstna hiša, ki združuje krajane in jih spodbuja k ustvarjanju. Iz ust domačina, slikarja Mira Kačarja, ki že desetletja živi z Groharjem in ustvarja njegove reprodukcije, smo si lahko naslikali slikarjevo življenjsko zgodbo, izjemnega otroka te doline. Gospod vodič nam je v zgornjem nadstropju te hiše pripravil še eno izjemno doživetje, prav vsi smo v glasbeni delavnici lahko postali glasbeniki. Z orfovimi inštrumenti smo postali uigran bend, izurjena ekipa za nove podvige. Hvala Maji in njenim sorodnikom, ki so nam organizirali ta čudovit dan.
Zapisala: Magdalena Pirnat
