O krščanskem pogrebu med nami
Dragi bratje in sestre!
Vsako človeško življenje se izteka v smrt. Odhod kateregakoli člana človeške družine v onostranstvo pa nalaga njegovim domačim obveznost pogreba. Na koncu je vedno pogreb. To je tisti obred, ki spremlja človeštvo od vsega začetka, s katerim se poslovimo od pokojnika in izročimo zemlji, kar je njenega. Spokorni vzklik pepelnične srede: »pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš«, nas vedno spomni na tiste trenutke, ko se na naših pokopališčih poslavljamo od umrlih. Kristjani pa ne pokopavamo samo iz potrebe in v žalosti, temveč tudi v upanju, kdaj celo v veselju, ker verujemo v večno življenje. A naš odnos do telesa, tudi do trupla, določa najbolj vera v vstajenje od mrtvih, ko bo Bog v čudovitem posegu ustvarjalnosti, vsakemu izmed nas dal novo telo, ki bo podobno Jezusovemu poveličanemu telesu. To je naša vera, to veliko dejanje še čakamo. Vmes pa pokopavamo v veri, da je Bog usmiljen in v upanju, da bo Bog pokojnemu milostljiv in ga ne bo zavrgel. Vse to pa narekuje tudi naše pogrebne obrede in navade.
Kako pokopati pokojnega
Kakor vsi vemo, da bomo umrli, tako tudi vsi doživljamo smrt kakšnega sorodnika, bližnjega, kar nam nalaga dolžnost, da uredimo njegov pogreb. Zato je modro in pametno, da se o smrti in pogrebu pogovarjamo. Nihče od besede ne umre! Jasna in zrela beseda pa marsikaj olajša, posebno, ker smrti ne moremo načrtovati in vnaprej vpisati v koledar, temveč zanjo ne vemo ne dneva ne ure. Kdor pa se je na to uro pripravljal, kakor nam vztrajno in jasno naroča Jezus, omogoči tudi svojim domačim, da v tistih dneh, ko je potrebno urediti toliko podrobnosti, to stori z mirnostjo in gotovostjo. Ne nazadnje je pogreb tudi velik finančni zalogaj, na katerega se moramo pripraviti.
Morda je prav denar razlog, da smo Slovenci tako hitro in temeljito opustili pokopavanje trupla. Cerkev priporoča svojim vernikom pokop telesa. Zdaj ne pokopavamo več teles, temveč večinoma le še pepel, zato se je spremenil naš odnos do pogreba samega, za katerega se med nami širi mnenje »da mora biti čim krajši in mora čim prej miniti«. Tako prinašajo v mrliške vežice žare na dan pogreba, na katerega pogosto čakamo več dni in le nekaj ur po tistem je že pogreb. Prav ta naglica pa ne omogoča, da bi pogreb postal začetek nečesa novega, lepega in trajnega. Pogreb je sicer konec zemeljskega življenja, vendar je tudi začetek spominjanja pokojnika in očiščevanja spomina nanj ter tudi začetek celjenja ran, ki jih povzroča življenje. Predvsem pa je pogreb tudi prvo poglavje dolžnosti, ki jo imamo preživeli do svojih rajnih, namreč da molimo zanje, da zanje darujemo svete maše in da jim izkažemo ljubezen prav s tem, da v spominjanju ostajajo med nami. Pokopališča, ti svojevrstni sveti kraji, so priče vsega tega prizadevanja in vse naše vere, zato je žalostno, ko se srečujemo s takimi, ki hočejo biti pozabljeni ali pa za njimi ni nikogar, ki bi se jih osebno spominjal. Take raztrosijo, kar je za katoličana tako neprimerno, da je Cerkev prepovedala duhovnikom, da bi bili poleg pri tej obliki pogreba. Dovoljuje nam, da pridemo do mrliške vežice in tam molimo za pokojne. Priporoča nam, da vas spomnimo na krščansko dolžnost molitve in spominjanja, potem pa se moramo odstraniti, da gredo pogrebci tako brez križa in brez petja zvonov na kraj raztrosa.
Bdenje in molitev ob pokojnem
Da bi bili pogrebi lepi in doživeti, prav globoko krščanski, vam želimo položiti na srce nekaj stvari, da bi bil to čas milosti in zbranosti. Poleg pravočasnega pogovora o tem dogodku, kar lahko storimo že danes in večkrat, bodite pozorni najprej na to, da boste ob pokojniku molili. Ko pripeljejo žaro ali krsta, lahko povabite duhovnika, da pride zmoliti z domačimi v ožjem družinskem krogu, če tega ne znate storiti več sami, da tako začnete čas bedenja. Poslavljanje od pokojnika, naš lep slovenski izraz je kropljenje, je sestavni del žalovanja in poslavljanja. Uvede nas v daljše obdobje, ko v zbranosti in zadržanost premišljujemo celotno življenje pokojnika in naš odnos do njega. Krščansko poslavljanje terja čas, ki si ga moramo znati odmeriti. Ali ste vedeli, da lahko sprejmete žaro ali krsto že dan prej in da lahko bedite v vežici na predvečer pogreba? Ali veste, da lahko to storite tudi doma? Kdor torej želi, lahko celo na predvečer pogreba uredi tako, da pripeljejo žaro na dom in tam se potem bedi pri pokojniku dokler ga ne prepeljejo v vežico. Ta oblika, ki je zelo naša, slovenska, in za družino, sorodnike in sosede zelo intimna, je še vedno možna. Bedenje na predvečer pogreba bolje omogoča molitev in obujanje spominov, ki spremljajo poslavljanje. Ko se poslavljamo od pokojnika, končujemo zemeljsko pot in začenjamo nov, bolj duhoven odnos.
Za kropljenje potrebujete blagoslovljeno vodo! Blagoslovljena voda osveži dušo in jo očiščuje grehov. Prinaša pokojnemu olajšanje, posebno v času pogreba. Zato naj bo krsta odprta, da kakšna kaplja pade tudi na mrtvo telo. Prav tako poskrbite, da bo mogoče žaro dejansko pokropiti z vodo. Duhovniki s čudenjem gledamo mrliške vežice, ki imajo vgrajena stekla, ki ločujejo krste od svojcev in pogrebcev. To steklo je potrebno povsod odstraniti! Za kar se moramo skupaj zavzemati ves čas. Ta stekla so nečloveška in nekulturna. Vsakemu od nas ločilno steklo jemlje možnost, da se poslovimo dostojno in s človeško bližino od dragega rajnega.
Prav je, da ob umrlem gori ena sveča, ki nas spominja na luč vere. To je tista sveča, ki so jo včasih potem nosili do groba in predstavlja Kristusa, ki je luč sveta. Ker so bile sveče nekoč dragocene, so jo prinašali potem na grob, jo tam prižgali, zmolili in ko so odšli, so jo vzeli s seboj… Danes pa, morda zato, ker ne vemo točno, kako bi se obnašali, ko pridemo izraziti sožalje, prinašamo h pogrebu gore »pokopaliških sveč«. Ti darovi niso potrebni, rajši zberimo denar in ga darujmo za svete maše in namene, ki jih želijo podpreti domači (Cerkev, Karitas). Ko pridemo kropit, pozdravimo tistega sorodnika pokojnika, ki ga poznamo in zaradi katerega smo tam. Le-ta naj bi nas potem predstavil ostalim, ker se sicer lahko zgodi, da gremo mimo tistega, ki je najbolj prizadet ob smrti pokojnika in tega niti ne vemo, ker se ne poznamo. Druga skrajnost pa bi bila, da pozdravimo prisotne vse povprek, kar je spet narobe. Z našo slovensko zadržanostjo si sežemo v roke, izrečemo iskreno sožalje in se pomaknemo do mesta, kjer bomo lahko pokropili pokojnika. Potem se nekaj časa v tišini zadržimo ob njem, se ga spominjamo in se glasno pridružimo molitvi, če prav tedaj kdo moli naprej. Pri tem upoštevamo morebitno vrsto ali prisotno množico.
Obnašanje ob pogrebu
V bližini poslovilne kapelice ne klepetamo na glas, posebej, če molijo. Prav polglasno govorjenje mora biti tista zunanja drža, ki zaznamuje ves čas bedenja oz. kropljenja. Pogovor naj bo o pokojniku, o njegovih človeških lastnostih, po katerih se ga bomo spominjali. Lahko tudi o njegovem življenju nasploh, o njegovem trpljenju ali nesreči, če je le-ta bila vzrok smrti. Če nimamo nič od tega povedati, spoštljivo molčimo.
Pri samem pogrebu bodimo pozorni na rak-rano, ki se iz leta v leto širi med nami. Prevečkrat se dogaja, da pridejo mnogi na pogreb, potem pa ne gredo v cerkev, ker »oni ne hodijo v cerkev« ali iz kakega drugega razloga in potem zunaj kadijo, klepetajo in se na druge načine za pogreb povsem neprimerno obnašajo. Prav tako se ne pridružijo procesiji h grobu, ampak kakor iz nekega balkona spremljajo od daleč dogajanje.
Nihče ne sili nikogar, da pride na pogreb. A cerkven pogreb se začne s križem pri vežici, lahko tudi z obiskom cerkve, kjer je bogoslužje ali pa pogrebna sveta maša in nato pospremimo pokojnika h grobu. Ne žalimo domačih, ki so naročili pogreb in žalujejo za pokojnim, s svojimi manifestacijami, ki na pogrebu ne bi smele imeti mesta. Na pogreb pridemo izraziti bližino z žalujočimi ali pa iz lastnega nagiba, ker smo pokojnika poznali, ga cenili in imeli radi ter mu hočemo tako izkazati spoštovanje. Slovo zahteva tudi kulturo in ostajati zunaj ali pa ne iti v procesiji do groba, kakor med njo klepetati, kar je pogost pojav na pogrebih, razodeva pomanjkanje kulture in olike. Na pogreb pridemo, da pospremimo pokojnika k grobu in da pokažemo bližino svojcem, potem pa jih demonstrativno pustimo same in gledamo od daleč vse dogajanje. Biti pri pogrebu pomeni aktivno sodelovati pri vsem dogajanju, pa naj bo to molitev, tišina, spoštljiv pogovor, sprevod v cerkev in h grobu.
Slovenci radi pojemo. S petjem izražamo čustva, ki jih sicer ne znamo najbolje izraziti. Zato imamo množico pesmi za vsako priložnost. Vendar pri pogrebih niso vse pesmi primerne. Bodimo pozorni tudi na to. Pogrebna služba nam ponudi pestro izbiro dobrih pevskih skupin, lahko povemo tudi kakšne želje imamo. Vendar moramo pri bogoslužju paziti tudi na smisel in pomen besed, ki jih pojejo. Pojemo lahko veliko, za konec tudi kakšno slovensko narodno.
Modno je postalo, da za konec pogrebne slovesnosti zaigrajo na trobento. Razumemo, da je »tišina« lepa melodija, vendar ne pozabite, da je ta melodija namenjena predvsem vojakom. Poleg tega pa si lahko ta strošek tudi prihranite, saj resnično ni potreben. Prepričani smo, da je lepa pesem povsem primerna za zaključek pogreba in ni potrebno še kaj dodajati.
Pogreb je lahko svečan čas, ki človeka potolaži in pomiri. To pa se ne zgodi samo od sebe, temveč mora vsak udeleženec prispevati svoj kamenček sodelovanja. Na pogrebu moramo biti prisotni, pozorni in se zavedati, kje smo. Domači se morajo nanj pripraviti in biti ob svojem času tudi odločni, da bo slovo tako, kakršno so si zamislili ali pa je skladno z našim katoliškim in slovenskim značajem.
Vaši dušni pastirji želimo, da bi skupaj poglabljali naše navade in z vero gledali tudi na ure, ki so žalostne in naporne, da se bo v vsakem od nas, prav s pomočjo pogrebnega obreda, rojevalo upanje na večno življenje in vstajenje od mrtvih.
Amen
