Minute za liturgijo

Post in vijolična barva

V Katoliški Cerkvi začenjamo na pepelnično sredo postni čas, ki bo trajal štirideset dni (iz štetja so izvzete nedelje v postnem času, saj za kristjane vsak nedeljski dan pomeni malo veliko noč). Postni čas bomo sklenili s praznovanjem velikonočnega tridnevja, ki se začne s krizmeno mašo na veliki četrtek dopoldne.

Na pepelnično sredo se po cerkvah vsako leto opravlja obred pepeljenja. Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložljivost vernika za spreobrnjenje oziroma poboljšanje življenja. Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi.

Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj snov prenovi v pepel, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega človeka. Pepel pomeni človekovo telesno minljivost. Ko mašnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta znamenje križa in izreče: "Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš", napoveduje konec zemeljskega življenja. Vse sčasoma postane pepel, tako veliko in pomembno, kot tudi majhno in nevredno. V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Človek se v stiski in ob smrti zave bivanjske omejenosti in si v trenutkih žalosti, prošnje in pokore na glavo posipa pepel.

Postni čas je spokorni čas. Kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu. Naše notranje prizadevanje naj bi se na zunaj izražalo v poglobljeni molitvi, postu in dobrih delih. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti (prim. Mt4,1–11, Mr1,12–13 in Lk4,1–13).

Bogoslužna barva posta je vijolična. To je barva spokornosti. Tako tudi navzven pokažemo, kakšna je naša notranja naravnanost.

Pomenljiva vidika posta sta okrepitev osebne duhovnosti in povezanosti z Bogom, zato so odpovedi določeni razvadi ali dobrini ter dobra dela sredstva za doseganje tega cilja

Strogi post je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času. Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve. Cerkev uči, da so dobra dela, post, miloščina ubogim in molitev usmerjena k doseganju osebnega spreobrnjenja in ne sama sebi namen.

Blagoslovljena voda

Ko pridemo v božjo hišo, je treba najprej seči v kropilnik in se pokrižati z blagoslovljeno vodo, nato poklekniti v smeri Najsvetejšega in nato oditi v klop.

Blagoslovljena voda v kropilniku je simbol našega krsta. Spominja nas, da smo pri zakramentu krsta ob simboličnem trikratnem izlitju krstne vode na glavo, prejeli kopel prerojenja in prenovljenja po Svetem duhu. To je bilo naše novo rojstvo v Kristusu.

Na veliko soboto se opravi blagoslov vode pri bogoslužju velikonočne vigilije. Takrat se spomnimo treh starozaveznih podob, ki označujejo skrivnost sv.krsta. To je vesoljni potop in Noetova barka, po kateri se je rešilo malo ljudi. Druga podoba je prehod Izraelcev preko Rdečega morja in njihova osvoboditev, tretja podoba pa je prehod Izraelcev čez reko Jordan in vstop v obljubljeno deželo. Te tri podobe iz Stare zaveze pa so dobile svojo izpolnitev takrat, ko se je Jezus dal krstiti Janezu Krstniku v Jordanu in ko je po svojem vstajenju apostolom izročil naslednje poslanstvo: Pojdite in krščujte vse narode v imenu Očeta in Sina in Sv. Duha.

Blagoslovljena voda naj nas vsakič spomni na moč blagoslova, ki je znamenje Božjega delovanja. Spomni naj nas tudi na Sv.krst in na očiščujočo moč vode.

Poklek

S poklekom želimo izraziti svojo vdanost, ponižnost in majhnost pred Bogom. Pokleknemo ob prihodu v bogoslužni prostor ali ko gremo mimo tabernaklja in ob pokleku zmolimo naslednjo molitev:« Gospod Bog, ti si moj Gospod , jaz sem tvoj služabnik. Ti si največji, zato te častim.«

Poklek je ostal še do danes najvišje znamenje ponižnosti in pripravljenosti na služenje. Zato moramo paziti, da je res spoštljiv. Ni lepo, če pokleknemo med hojo tako mimogrede. Poklek zahteva določen čas. Najlepši je zadržan poklek. To pomeni, da pokleknemo počasi, oči zadržimo na tabernaklju in dovolimo, da nam vsebina pokleka pride do srca. Med poklekom ostane zgornji del telesa zravnan, koleno se dotakne tal. Mnogi starejši, bolni in invalidni iz razumljivih razlogov pravilnega pokleka ne morejo narediti ali zelo težko. Ti naj se vedno globoko priklonijo z enako zavestjo spoštovanja. Spoštljiv pozdrav Gospodu je že zadržan pogled na tabernakelj.

Pri pokleku pomislimo tudi na Jezusove besede: »Kdor se ponižuje, bo povišan!«

Poklek iz vere in ljubezni napolni dušo človeka in ga obogati. Takrat se človek približa resnici, ki ga napolni z zadovoljstvom. Človek je prav zato največji, ko je v duhu majhen in pokaže, da je samo Bog velik. Zato lahko rečemo, da je poklek, ki ga resnično doživimo, globoka molitev.

Vstopna pesem

Prave nedeljske božje službe si ne moremo predstavljati brez ubranega petja. Slovenci imamo izredno zakladnico ljudskih in zborovskih verskih pesmi. Z njimi slavimo Boga, se med seboj povezujemo in odpiramo za skrivnost bogoslužja. Slovenski pregovor pravi: Kdor poje, dvakrat moli.

Vsaka doba cerkvenega leta je bogata s pesmimi in spevi in tako se že v vstopni pesmi zrcali vsebina praznovanja in svetopisemskih dogodkov. Vernike usmeri k temu, kar se bo obhajalo med bogoslužjem. Ob tem se prebujajo tudi naša življenjska doživljanja.

Med vstopno pesmijo pristopi duhovnik z ministranti in pomočniki k oltarju.

Če je izbor pesmi tak, da lahko sodeluje celotno občestvo, je zelo dobrodošla kratka pevska vaja pred mašo, ki jo vodi prvi pevec in dirigent. Petje zelo povezuje ljudi, zato je smiselno izbrati za vstopno pesem znano pesem, ki jo lahko poje celotno občestvo, čeprav na koru poje cerkveni zbor. Od nekdaj so bili slovenski cerkveni zbori zibelke dobrih pevcev in glasbenikov, zato je potrbno vzpodbujati in graditi njihovo delovanje. Ko pesem zadoni iz mnogih grl, se združi občestvo med seboj in z Bogom.

Oltar

V mnogih religijah in tudi v judovstvu v času pred Kristusom so bili oltarji spomeniki iz kamna, zemlje ali kovine. Na njem so zažigali ali izlivali žrtvene daritve kot izraz čaščenja Boga ali bogov. Tudi prakristjani so pripravljali kadilne in žgalne daritve v templju v Jeruzalemu. Kasneje so kristjani namesto starih oltarjev postavili nov oltar, to je Kristusov križ, na katerem je Odrešenik daroval svoje življenje kot izraz ljubezni do grešnikov, ki so ga pribili na ta mučeniški les. Pri zadnji večerji je Kristus izvršil evharistijo z besedami: TO DELAJTE V MOJ SPOMIN in so jo od tedaj naprej izvrševali tudi kristjani. Ker pa prvi kristjani še niso imeli cerkva, so sveto skrivnost praznovali v svojih stanovanjih pri navadnih mizah in poudarjali navzočnost Gospodove žrtve na križu. Ko se je krščanstvo razširilo in postalo pomemben del javnosti, so za bogoslužje ljudje začeli graditi cerkve. Od takrat stoji sredi teh cerkva oltar v znamenje Odrešenika Jezusa Kristusa in ene evharistije. Prvi oltarji so bili narejeni iz skale, prinesene z Golgote. Kasneje so ljudje postavljali večje oltarje in nad njimi zgradili umetniške konstrukcije - tako kiparske kot slikarske iz najplemenitejših materialov.

Vsak nov oltar v cerkvi posveti škof. Posvečenje poteka tako, da sredino oltarja in štiri vogale oltarne mize polije z oljem, nato pa namaže še celotno oltarno mizo. Oltar je simbol Kristusa, Mesija, kar v prevodu pomeni MAZILJENEC. Nato na oltarju poteka še žgalna daritev kot znamenje za molitve, ki od nas prihajajo k Bogu. Na koncu zagorijo še sveče ob sledečih besedah: KRISTUSOVA LUČ SVETI NA OLTARJU, SVETI NAJ V ŽIVLJENJU VSEH, KI BODO DELEŽNI GOSPODOVE GOSTIJE.

V oltarno mizo so navadno vgrajene relikvije svetnikov kot spomin na žrtvovanje življenja svetnikov, izvirajočega iz Kristusove žrtve.

Poljub oltarja

Ob prihodu v prezbiterij cerkve diakoni in mašniki poljubijo oltar. Oltar predstavlja Kristusa. Kristus je središče občestva, oltar je središče cerkvenega prostora. V nekaterih vzhodnih cerkvah je oltar tudi znamenje groba, kajti Jezus je resnično umrl in resnično vstal. Oltar je tudi središče zahvaljevanja, ki se opravlja pri evharistiji.

Na 2. vatikanskem vesoljnem zboru je izšla konstitucija o svetem bogoslužju. Ta določa, naj bo oltar postavljen tako, da se lahko okrog njega hodi, mašnik pa naj bo obrnjen proti ljudstvu.

Ko oltar poljubimo, izkažemo ljubezen in spoštovanje Kristusu. Na oltarju se dogaja odrešenjska skrivnost. Ta prehaja v človeška srca. Naše življenje naj tako postane bogoslužje, srce pa oltar.

Poleg daritvenega oltarja imamo še oltar s tabernakljem, kjer se lahko srečujemo z Gospodom tudi takrat, ko nismo pri sveti daritvi.

Križ

Na prvi pogled je križ le znamenje strahu, instrument za pripravo na strašno smrt. V resnici pa je znamenje tolažbe in zaupanja ob pogledu na mladega moža iz Nazareta, ki so ga pribili nanj in je umrl. Kristus ni spodleteli idealist, ampak je Božji sin in obenem človekov sin. Z dogodkom njegovega vstajenja se je razodelo, da je ljubezen močnejša od sovraštva, svetost močnejša od grešnosti, Božje jagnje močnejše od volka človekovega. Velikonočni dogodek spremeni leseni križ v drevo življenja. Po svetu obstajajo čudovite slike o križu, ki sočasno predstavljajo Jezusovo smrt na veliki petek in njegovo vstajenje na veliko noč. Križ izraža tudi največjo zapoved: Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo. Križ je simbol blagoslova, ki prihaja od Kristusa, saj se ob križu zahvaljujemo za njegovo delo odrešenja človeškega rodu.

V Kristusovem času je bil križ sramotilno znamenje, znamenje ponižanja, popolne odvisnosti od drugih. Jezus je križ uporabil zato, da bi dokazal, kako je Bog velik. On ga je bil sposoben spremeniti iz uničujočega in ponižujočega znamenja v najveličastnejše znamenje.

Mnogo ljudi nosi križ na verižici ali kot uhan v ušesu, ki je pogosto talisman ali izraz mode, največkrat pa darilo ali spominek. Marsikdo s tem pokaže navzven, da se svoje vere ne sramuje in jo jemlje resno. Tudi na smrtni postelji mnogi želijo imeti pred očmi križ, ki gre nato z njimi v grob.

Pokrižanje

Pokrižanje je v katoliški cerkvi in v vzhodnih cerkvah najpogostejše izražanje vere. Ko naredimo MALI križ, se s palcem desne roke pokrižamo na čelu, na ustih in na prsih. Tako posvetimo Bogu svojo notranjost: misli, besede in vse želje. Ko naredimo VELIKI križ, se s prsti dotaknemo čela, nato prsi, leve in desne rame. Tako pokažemo, da v celoti pripadamo Bogu in mu podarjamo svoje življenje. Ob takem pokrižanju rečemo Troedinemu Bogu: »Tvoj sem!« S tem se izročimo v Božje varstvo in izpričujemo vero pred drugimi. Na televiziji smo videli že marsikaterega športnika, ki se je pred pomembnimi izzivi pokrižal in na ta način prosil za blagoslov pred tekmo.

Znamenje križa je eno najstarejših znamenj. Zgodnji cerkveni pisatelj Tertulijan piše že leta 211, da na vsakem koraku in ob vsakem delu naredi na svoje čelo drobno znamenje, to je znamenje križa.

Preden se otrok lahko sam pokriža, ga pokrižajo drugi, predvsem starši in botri. Pokrižanje novokrščenca je tudi del obreda pri sv.krstu. Ob pokrižanju se spomnimo na Jezusovo smrt in vstajenje in hkrati na naš vstop v odrešenjsko skrivnost. Od krsta do smrti obred pokrižanja spremlja življenje kristjana in ga ovija v neke vrste zaščitni plašč. In kakor je življenje kristjana prepleteno s križem, je s križem prepletena tudi sv. maša, saj se pokrižamo na začetku in na koncu maše.

Velika noč

Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker ta dan praznujemo največji čudež in temelj naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih.

Na začetku je bilo velikonočno izkustvo izkustvo srečanja: razkropljenim in prestrašenim učencem velikega petka se prikaže Jezus kot živ (prim. Apd 1,3). Grob, kraj smrti, z vstajenjem postane kraj upanja; ni več prostor, okrog katerega bi se zbirali, ampak kraj, na katerem se vse šele začenja. Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti.

Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih, ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju. Jezusova obuditev od mrtvih opredeli zgodovino sveta kot poslednjo zgodovino, ki skriva v sebi pričakovanje novega stvarstva. Kristus vstane in zavzame dejaven odnos do svoje zgodovine in zgodovine tistih, za katere se je daroval v smrt. Velikonočni dogodek je zmagoslavje svobode, milosti in ljubezni.

Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost. Dva učenca na poti v Emavs sta ga prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24,13–35).

Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti. Po starodavni slovenski navadi po župnijah potekajo vstajenjske procesije z Najsvetejšim v različnih oblikah v jutranjih urah.

Aleluja

Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. Alelujo pojemo pred evangelijem, ki je veselo oznanilo. Aleluja je star bogoslužni vzklik v čast in hvalo Jahveju, ki se pogosto nahaja na začetku in na koncu psalmov.

Veselje ob veliki noči je težko izraziti z eno samo besedo, zato se beseda aleluja večkrat ponavlja kot refren. Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja.

Staro ime za veliko noč je pasha, ki pomeni prehod v Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja (prim. Tob 13,18). Pride ura, ko bo tudi v temine našega življenja posijalo neminljivo sonce in bomo peli večno alelujo.

Bela nedelja

Danes praznujemo 2. velikonočno nedeljo, imenovano tudi bela nedeljo ali nedelja Božjega usmiljenja. Ime bela nedelja (lat. Dominica in albis) izvira iz starokrščanskih časov, ko so novokrščenci, ki so prejeli zakrament sv. krsta med velikonočno vigilijo, ves teden po veliki noči prihajali k bogoslužju v belih oblačilih. Uporaba belih oblačil, ki so znamenje čistosti, je izpričana od 4. stoletja, poseben pomen pa so dobila v 17. stoletju, ko so jezuiti na nedeljo po veliki noči uvedli skupinsko prvo obhajilo. Bela barva ima v bogoslužju močen simboličen pomen; je seštevek vseh barv mavrice, polnost nerazlomljene svetlobe, izraža začetek in konec, polnost in praznino.

Nedelja Božjega usmiljenja

Bl. papež Janez Pavel II. (1978–2005) je 30. aprila leta 2000 na nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.«
Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo te nedelje, ki nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa je bilo Jezusovo razodetje sestri Favstini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja.
Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir.
Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.«

Priznanje krivde

Povezanost praznika Božjega usmiljenja in 2. velikonočne nedelje kaže na simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi, kar predstavlja razsežnost sprave med Bogom in človekom.

Pri priznanju krivde Bogu ter bratom in sestram gre za notranji razmislek o napakah, ki sem jih storil v preteklem tednu. V trenutkih tišine prosimo zase in za vse navzoče usmiljenja in odpuščanja. V teh trenutkih smo iskreno povezani z vsemi v pravo občestvo. Povabljeni smo, da v sebi odstranimo ovire, da bomo vredno obhajali sveto mašo.

Trkanje na prsi

V Jezusovi priliki o farizeju in cestninarju se nam zdi farizejevo poviševanje in hvaljenje samega sebe odbijajoče, medtem ko se nas zelo dotakne cestninarjeva ponižnost ob trkanju na prsi in ob izrečenih besedah: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku.« Tudi za nas pride v poštev cestninarjeva drža, saj se pred Bogom nimamo s čim postavljati.

V mašnem obredu je predpisano dvakratno trkanje na prsi med kesanjem. S to kretnjo izrazimo medsebojno solidarnost in zavest da smo grešniki.

Včasih smo se trkali na prsi tudi med povzdigovanjem, ko je duhovnik vzdignil Jezusovo telo in kri. Tudi na Kalvariji so se množice, ki so doživljale Jezusovo smrt, trkale na prsi in govorile: Gospod, tudi moji grehi so povzročili tvoje trpljenje in tvojo smrt. Odpusti mi. To kretnjo lahko še vedno ohranimo med povzdigovanjem.

Tik pred prejemom svetega obhajila ob mašnikovih besedah: Glejte, to je Jagnje Božje odgovorimo: Gospod, nisem vreden, da pridem k tebi ... in se udarimo po prsih. Tako želimo poudariti, da Gospodovega daru sicer nismo vredni, smo ga pa potrebni.

Pri molitvi Angel Gospodov se ob besedah : In beseda je človek postala ... udarimo po prsih. Tako želimo tudi navzven pokazati, da je Bog postal človek tudi zaradi naših grehov in da prebiva v nas samih.

S trkanjem na prsi izrazimo obenem ponižnost in hvaležnost. Od vsakega kristjana pa je odvisno, kakšno vsebino bo dal tej kretnji in kako jo bo doživljal.

Gospod, usmili se

Vzklik Gospod, usmili se ali Kyrie je znan že iz grške literature in je del litanij, ki predstavlja čaščenje in slavljenje Boga. To je klic, k Božjemu usmiljenju. Prošnja naj usmiljeni Bog pogleda na nas grešnike in nas reši. V času Gregorja Velikega (iz 6. v 7. stoletje) so dodali vzklik Christe eleison, ki je veljal Kristusu. To je vzklik počastitve. Danes ti vzkliki pomenijo tudi povezanost z Vzhodnimi cerkvami.

Slava

Slava je prastara in častitljiva hvalnica, s katero Cerkev, zbrana v Svetem Duhu, slavi in prosi Boga Očeta in Jagnje. V svetopisemskem pomenu je Slava Boga javljanje ali klicanje Božjega veličastva. Jezus Kristus je odsev slave Boga. V povezanosti s Kristusom postane tudi kristjan po delovanju Svetega Duha obdarovan s Kristusovo slavo. V drugem pismu Korinčanom je navedeno: » Mi vsi z odgrnjenim obrazom gledamo kakor v ogledalu Gospodovo slavo in se tako v isto podobo spreminjamo iz slave v slavo kakor po Gospodovem Duhu. Slava Boga velja za polnost Božjega bivanja, ki se po stvarjenju in milosti podarja stvarstvu.

Ko molimo ali pojemo Slavo, se umirimo in svoj pogled usmerimo k njemu, od katerega prihaja vse dobro. Naša duša se sprosti in najde tisto mesto, v katerem se najbolje počuti, da izrazi slavo vsemogočnemu zavestno in od srca.

Slavo lahko poje celotni zbor vernikov ali pa ljudstvo menjaje s pevskim zborom, lahko pa zbor sam.

Slavo pojemo ali molimo ob nedeljah, razen v adventu in postu in ob slovesnih praznikih. Pojemo ali molimo jo stoje, da na ta način poudarimo mogočnost njene vsebine.

Glavna mašna prošnja

Sklep začetnega obreda sestavlja glavna mašna prošnja. Moli jo duhovnik kot predstojnik bogoslužnega občestva. Te prošnje so splošne, ker so povzetek vseh prošenj, ki so jih verniki že povedali v svojem srcu. Glavna prošnja spravlja na skupni imenovalec številne različne molitvene namene vernikov, zato mašnik izreče povabilo: »Molimo«. Molitev je naslovljena na Boga Očeta. Verniki na to molitev odgovorijo »Amen« kar pomeni potrditev in pritrditev hkrati. Glavna mašna prošnja je zelo pomembna. Daje nam izhodišče za sporočilo in razumevanje celotnega bogoslužnega praznovanja tistega dne.

Beseda amen

Veroizpoved (Credo) se kakor tudi zadnja knjiga Svetega pisma (prim. Raz 22,21) konča s hebrejsko besedo amen. To besedo pogosto najdemo ob koncu novozaveznih molitev . Enako Cerkev svoje molitve končuje z “Amen”.

V hebrejščini je “amen” povezan z istim korenom kakor beseda “verovati”. Ta koren izraža trdnost, zanesljivost, zvestobo. Tako razumemo, zakaj more “amen” biti izrečen glede božje zvestobe do nas in glede našega zaupanja v Boga.

Pri preroku Izaiju najdemo izraz “Bog resnice”, dobesedno “Bog amena”, to se pravi Bog, ki je zvest svojim obljubam: “Kdor hoče biti blagoslovljen v deželi, si bo želel biti blagoslovljen od Boga amena” (Iz 65,16). Naš Gospod pogosto uporablja izraz “amen” (prim. Mt 6,2.5.16), včasih v podvojeni obliki (prim. Jn 5,19), da s tem podčrta zanesljivost svojega učenja, svojo avtoriteto, ki temelji na božji resnici.

“Amen” ob koncu veroizpovedi torej povzema svojo prvo besedo “Verujem” in jo potrjuje. Verovati pomeni izrekati “Amen” božjim besedam, obljubam in zapovedim; pomeni popolnoma zaupati Njemu, ki je “Amen” brezmejne ljubezni in popolne zvestobe. Krščansko življenje v vsakdanjosti bo torej “Amen” temu, kar izreka “Verujem” veroizpovedi našega krsta.

Tvoja veroizpoved naj bo zate kakor ogledalo. Ogleduj se v njej, da boš videl, ali veruješ vse, o čemer izjavljaš, da veruješ. In veseli se vsak dan svoje vere (sv. Avguštin, serm. 58,11,13: PL 38,399).

Jezus Kristus sam je “Amen” (Raz 3,14“Vse božje obljube imajo v njem svoj da. Zato se po njem dviga k Bogu v slavo tudi naš “amen” (2 Kor 1,20):

Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu,
tebi, vsemogočnemu Bogu Očetu,
v občestvu Svetega Duha
vsa čast in slava
na vse veke vekov.
AMEN.

Knjiga beril in evangelijev

Latinski izraz za knjige beril in evangelijev je lekcionar. Pred liturgično reformo, torej pred koncilom, je bila vsebina beril in evangelijev za posamezni dan ali nedeljo iz leta v leto enaka. Po koncilu pa se v bogoslužju katoliške cerkve nedeljska in praznična berila in evangeliji ponovijo vsake 4 leta. Poznamo knjige za leto A, B in C. V teh odlomkih so zajeti glavni dogodki odrešenjske zgodovine.

Barve knjig so naslednje:

Knjige beril in evangelijev za nedelje in praznike so rdeče barve.

Berila in evangeliji za delavnike so zajeta v rjavih knjigah. Delavniška berila se ponovijo vsako tretje leto, evangeliji pa so enaki.

Svetniška berila so v knjigi sive barve. Tu so zajeti godovi vseh svetnikov: Matere božje, sv. Jožefa, apostolov, evangelistov, nadangelov, angelov in pomembnejših svetnikov. Svetniški god je lahko obvezen in se ga mora uporabiti pri bogoslužju ali pa neobvezen, kar pomeni, da ga ni potrebno uporabiti pri bogoslužju in se ga lahko nadomesti z mašo za druge namene.

Sicer pa obstaja posebno navodilo, ki določa kakšna je maša za določen dan. Imenuje se direktorij ali pravilnik.

Vijoličasta knjiga zajema vsebino za različne priložnosti npr.: za bolnike, za zdravje.

Različnih barv pa so knjige za posamezni zakrament: za krstni obred, za obhajilo, birmo, zakon. Pogrebna knjiga je črne oziroma zelene barve.

S knjigo moramo ravnati spoštljivo in ni primerno, da se pride berilo brati z lista ali fotokopije. Duhovnik nese knjigo visoko dvignjeno in jo poljubi ter pri slovesnih mašah tudi pokadi.

Kdor bere berilo je izbranec, ki vsem drugim posreduje vsebino tako,da jo razumejo in jim seže v notranjost.

Aleluja - evangelij

Vzklik aleluja izraža velikonočno veselje in se poje pred evangelijem vse leto, razen v postnem času. Aleluja pomeni »slavi Boga«. Med alelujo vstanemo in pojemo, pričakujoč veselo oznanilo Gospodovega evangelija.

Evangelij je osrednji del besednega bogoslužja. Zato je branju evangelija potrebno izkazovati največje spoštovanje. Med poslušanjem evangelija stojimo, bralec evangelija, to je duhovnik ali diakon zmolita posebno molitev in sicer diakon prosi za blagoslov z besedami: «Oče , blagoslovi!«. Kadar evangelij bere mašnik pa moli: «Gospod, očisti moje srce in moje ustnice, da bom vredno oznanjal tvoj evangelij!« Duhovnik nese evangelij spoštljivo od oltarja na ambon in se pred pričetkom branja ali petja evangelija tej knjigi prikloni.Ob slovestnostih se knjigo evangelijev počasti s kadečo kadilnico. Ko poslušamo evangelij, se poglobimo v Jezusov nauk, ki nam ga posreduje mašnik. Ob besedah »To je Kristusov evangelij« iz globokega prepričanja odgovorimo »Hvala tebi, Kristus.« Nato duhovnik ali diakon poljubita knjigo evangelijev in tiho molita: »Evangelijske besede naj izbrišejo naše grehe!«

Potrudimo se, da bi se nas evangelijske besede vedno dotaknile.

Nagovor

Ko bralec konča, predstojnik v nagovoru opominja in spodbuja k posnemanju vsega, kar so slišali. Tako je zapisal že sveti mučenec Justin okoli leta 150 po Kristusu v svojem opisu maše.

Nagovor ali homilija je zelo potrebna. Je oblika pogovora s prijatelji. Hrani krščansko življenje. To pomeni naj bo poučevanje globoko povezano z oznanilo svetega pisma. V cerkvi sta postavljeni dve mizi, ki nam dajeta hrano: Prva je miza svetega oltarja, na kateri je sveti kruh; druga je miza Božje postave, na kateri je sveti nauk, ki uči pravo vero.

Tihota

Ob svojem času je med bogoslužjem potrebna tudi tihota. Ta je prav tako del opravila. Njen značaj je odvisen od trenutka, ki je zanjo določen. Molk ni le prostor brez zvokov, hrupa besed. Molk je razpoloženje človeka, kadar se po pogovoru, vrne vase in molči, poglablja Božjo besede, razmišlja o sebi, ..Molk more ustvariti v sebi le človek, ki ima možnost in zmožnost govora. Človek le v molku najde odgovor na mnoga vprašanja. Molk je tudi izkustvo Božje navzočnosti.

Izpoved vere

Izpoved vere je v mašnem obredu zato, da ljudje pritrdimo in odgovorimo na Božjo besedo, ki smo jo slišali v branju in pridigi in da si prikličemo v spomin pravilo vere, preden začnemo obhajati evharistijo.

Veroizpovedi maša sprva ni imela. V bogoslužje je veroizpoved prišla v začetku 6. stoletja v času carigrajskega patriarha Timoteja kot boj proti tistim, ki so tajili Jezusovo božanstvo.

Poznamo dva veroizpovedna obrazca in sicer nicejsko-carigrajskega, ki je nastal na koncilih leta 325 in 381 in apostolskega. Oba obrazca veroizpovedi sta bila prvotno izpoved vere pri krstu odraslih. Ker nas nedelja spominja na krst, ta dan tudi izpovemo vero Cerkve, v kateri smo bili krščeni. Prav zato včasih duhovnik namesto veroizpovednega obrazca opravi krstne obljube.

Vera je človekov odgovor Bogu. Bog se razodeva, podarja in prinaša obilno luč pri iskanju poslednjega smisla človekovega življenja.

Verovati v vstajenje mrtvih je bilo od vsega začetka bistvena prvina krščanske vere.

Z razglašanjem vstajenja mrtvih in z izpovedjo vere v večno življenje doseže krščanska veroizpoved svoj vrhunec.

Ivan Cankar piše v črtici MOJE ŽIVLJENJE: »Bili smo globoko verni....Posebna je bila naša vera. Ne da se razložiti z besedo te resnične vere; ker vsaka vera je nedopovedljiva, je brez glasu in brez telesa kakor luč in kakor ljubezen...«

Prošnje ljudstva

Besedno bogoslužje sklenemo s prošnjami ali molitvami vernikov. Imenujemo jih tudi prošnje za vse potrebe. Že ime pove, da so to prošnje, ki jih izrečejo člani izbranega občestva. S tem posameznik opravlja duhovniško službo, ko moli za vse ljudi. Te prošnje lahko razumemo tudi kot molitveni odgovor vernikov na prebrano Božjo besedo. Ko smo zbrani pri bogoslužju, prosimo za celotno Božje ljudstvo in za vse ljudi. Tudi vse Božje ljudstvo prosi za nas in z nami, da bi se v vseh uresničil Božji načrt odrešenja. Pri tem morajo sodelovati s primernim vzklikom ali s tiho molitvijo.

Prinašanje darov

V prvih stoletjih so ljudje pri darovanju v procesiji prinašali darove, ki so bili namenjeni revežem, opremi cerkve in vzdrževanju duhovščine. Po drugi strani pa je potekalo slovesno prinašanje darov za evharistijo, ko so k oltarni mizi prinesli kruh in vino. Ob posebnih slovesnostih še dandanašnji verniki prinesejo k oltarju kruh in vino in duhovnik takrat izreče spremljevalne molitve nad kruhom in vinom. Te molitve, ki izvirajo iz judovske liturgije nam pomagajo spoznati smisel prinašanja teh darov, to je zahvalo za sadove zemlje –žito in sadove vinske trte- vino, oziroma zahvalo za vse, kar nam Bog podarja.

Ljudje s hvaležnostjo sprejemamo darove stvarstva, ki so tudi delo človeških rok. Torej so znamenje našega življenja in predanosti. Ob prinašanju evharističnih darov k oltarni mizi vsak vernik v mislih prinese na oltar sam sebe, svoje življenje in svoj svet.

Tako pojemo tudi v darovanjski pesmi:« Oče večni, na oltar tebi smo prinesli v dar: kruh in vino in življenje, naše delo in trpljenje......

Kruh

Kruh je res nekaj velikega. Je zdrava hrana, obnavlja nam telesne moči in nam daje novo življenje. Pri vseh verstvih je kruh nekaj svetega. Od najstarejših časov so ga uporabljali za Božjo službo. V stari zavezi je bilo vedno v templju položenih dvanajst hlebov kruha, ki so jih vsako soboto zamenjali, kajti bili so kot znamenje zaveze z Bogom in kot znamenje, da Bog hrani in skrbi za svoje ljudstvo. Božji kruh je tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje. Jezusu so ljudje rekli: »Gospod, daj nam vselej tega kruha!« Jezus je rekel: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen«. Jezus je kruh izbral kot podobo, v kateri opravlja svojo življenjsko daritev. Pri zadnji večerji je prelomil kruh in ga razdelil svojim učencem ter rekel:«Vzemite in jejte, to je moje telo«. Z drugimi besedami ta stavek razložimo takole:«To sem jaz za vas. Tako kot fizično življenje potrebuje kruh, tako potrebujete mene kot duhovno hrano na vaši življenjski poti.« Lomljenje kruha pri zadnji večerji je znamenje, ki nakazuje nasilno smrt Jezusa. Jezus, ki lomi kruh, da bi ga razdelil učencem, je sam zlomljen do smrti. Rekel je:« Vzemite in jejte, to je moje telo.« Kristjan, ki doživi, kako se v liturgiji kruh spremeni v Kristusovo telo, in ga potem sprejme v obliki hostije, naj se tudi sam spremeni. Postane naj kruh za druge ljudi, ki so potrebni ljubezni in želje po skupnosti.

Vino

Kadar govorimo o žlahtni tekočini vinu, se spomnimo tudi na njegov izvor, to je vinska trta. Jezus Kristus je v raznih prilikah sebe večkrat primerjal s to rastlino.Rekel je : Jaz sem vinska trta in vi ste moje mladike, ki ste povezane z menoj. Kar pomislimo kaj se zgodi, če mladika ni več povezana s trto. Mladika se kmalu posuši in vinogradniki jo poberejo ter zažgejo na kupu.Taka mladika ne more več obroditi sadu. Če človek ni povezan z Bogom, njegovo delovanje in ustvarjanje izgubita smisel. Vinska trta je neuničljiva. Raste počasi, pri tem se tudi zvije, vendar pa je tako močna, da prikliče iz zemlje sok, ki jo napolni z močjo, da na soncu zraste in ustvari grozd. Če hočemo dobiti žlahtni sok, moramo dati grozd v stiskalnico - to je prispodoba človeškega trpljenja in preizkušnje v luči Jezusovega oznanila. Kapljice soka so sad velikega števila sprešanih jagod in vse kapljice predstavljajo vino, ki je zopet celota - to je občestvo vernikov. Pri sveti maši dobi vino po posvečenju moč Jezusove krvi. Oltar primerjamo s križem, na katerem je visel Jezus in njegova kri je oškropila grehe tistih, ki so stali pod križem. Pri evharistiji pa vino simbolično opere ves človeški rod. Kri v telesu pomeni vir življenja , rešnja kri pa je studenec za večno življenje. Želimo si, da bi Jezusova kri postala odrešenje za slehernega človeka.

Kelih

Kelih za evharistijo je običajno umetniško oblikovan in izdelan iz kovine, prevlečene z zlatom. Ta dragocenost je odsev spominjanja na tisto posodo, ki jo je Jezus dvignil ob koncu zadnje večerje, se zahvalil in jo ponudil učencem z besedami: To je moja kri, ki se preliva v odpuščanje grehov. Kelih zadnje večerje je simbol Jezusovega trpljenja in smrti na veliki petek in je zato tisti grenki kelih, za katerega je Jezus prosil Očeta, naj gre mimo njega. Jezus je trpel zaradi zlobe in grehov človeštva, saj nam prav pesem v pasijonu pravi: Jaz, Gospod Jezus, sem zagrešil tisto, za kar ti trpiš. Po drugi strani pa je kelih zadnje večerje tudi posoda veselja in blagoslova. V podobi vesele gostije Jezus nakazuje srečo večnega življenja, ko bo pil iz keliha v kraljestvu Boga Očeta. Vsak učenec, ki zvesto hodi za Kristusom, pije iz keliha trpljenja, hkrati pa doživlja tudi veselje nebes iz svojega globokega prepričanja, da je pri Bogu varen in srečen. Kadar duhovnik dvigne kelih, nam podeli delež Kristusovega keliha in to je ena najpomembnejših potez v delovanju duhovnika in škofa. Za umetnike je bil že od nekdaj izziv izdelati unikatni kelih. Tudi naš arhitekt Jože Plečnik je ustvaril veliko teh častivrednih posod.

Mešanje vina in vode

V drugem delu svete maše duhovnik sprejme darove, ki so jih prinesli verniki in ministranti. Med njimi je vino in voda v vrčkih. Ko duhovnik vliva v kelih vino in vodo, izgovarja naslednje besede: »Po skrivnosti te vode in tega vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je bil deležen naše človeške narave.« Vino predstavlja Kristusa, voda pa človeka in Jezus Kristus je Bog in človek Ob vlivanju vina in vode v kelih se srečata Božje in človeško in to je velik dogodek. Spominja nas na dogodek velikega petka, ko je iz prebodenega Jezusovega srca pritekla kri in voda. Vsakič, ko smo zbrani okrog daritvene mize – oltarja , se mora v nas obuditi Božji Duh Jezusa ki nas napolni s svojo močjo in ljubeznijo.

Umivanje rok

V prvotni Cerkvi so verniki pri evharistiji prinašali darove v naravi. To so bili darovi zemlje in človeških rok. Pred oltar so jih prinesli v procesiji.Darove je sprejemal duhovnik. Po bogoslužju so jih izročili revežem, oziroma takim, ki so jih bili potrebni. Tak način bratske ljubezni je opisan tudi v Apostolskih delih v 2 poglavju. Prvi kristjani so torej imeli skupne dobrine in nikomur ni nič manjkalo.

Ko je bil obred darovanja v naravnih darovih končan, si je moral duhovnik umiti roke. Torej je bilo umivanje rok izraz resnične potrebe v prvih stoletjih Cerkve. Kasneje se je ta obred opustil, zaživel pa je zopet po letu 1570, ko je postal obvezen pri vsaki maši vse do današnjih dni. V današnjem, prenovljenem obredu umivanje rok simbolizira notranje očiščenje.

V novejšem obredu je postalo izraz kesanja, spokornosti in očiščenja. Ko ministrant z vodo polije duhovnikove prste, duhovnik prosi za notranje očiščenje z besedami: Operi, Gospod, mojo krivdo in očisti me grehov!

Ob pozornem in poglobljenem spremljanju obreda umivanja rok, smo tudi verniki povabljeni, da se pridružimo duhovnikovi prošnji za naše osebno očiščenje. Tako se nas dotakne spokorni duh svete daritve.

Dvignjene roke

Roke so v bogoslužju pomemben simbol, saj po rokah Bog deli svojega Duha, blagoslov in posvečenje. Že v dobi očakov je oče z dvignjenimi rokami prvorojencu izročil vso pravno in materialno dediščino / primer je Jakobov blagoslov/. Zelo značilno mesto dvignjenih rok v stari zavezi je zapisano v drugi Mojzesovi knjigi v 17. poglavju, ko so se Izraelci na poti v obljubljeno deželo spopadli z Amalečani. Bitka je bila trda. Mojzes se je postavil na vrh hriba. Ko je roke držal kvišku, je zmagoval Izrael, ko je roke povesil, je zmagoval Amalek. Mojzesove roke so se utrudile in Aron ter Hur sta mu prinesla kamen, da je sedel nanj, roke pa sta mu podpirala.

V novi zavezi so velikokrat omenjene dvignjene roke. Pomenijo molitveno prošnjo v imenu Božjega ljudstva.

Dvignjeni roki, povezani s telesom, pomenita, da želimo sebe in vse, kar imamo, podariti Bogu. Hkrati pa so razširjene roke pripravljene za sprejem njegovih darov.

Človeštvo ne bo izgubilo prave poti, dokler bo dvigalo roke k Bogu. Z dvignjenimi rokami želimo poudariti, naj se naša molitev in daritev dvigata k Bogu kakor kadilo. Duhovnikove dvignjene roke napravijo tudi dva kraka križa in nas spomnijo na Jezusa, ki se je daroval na križu. On želi objeti ves svet in vsakega človeka . Zato je sleherna daritev blagoslov za vse ljudi sveta in za vse stvarstvo.

Hvalospev

Hvalospev je začetek evharističnega bogoslužja. Po hvalospevu se Cerkev po Kristusu in Svetem Duhu zahvaljuje Očetu za vsa njegova dela.

Duhovnik nas pozdravi: »Gospod z vami. kar pomeni Gospod je tu. Ko reče »K višku srca« nas povabi, da dvignemo svoje misli od vsega posvetnega in pogledamo proti večnosti. To potrdimo z odgovorom »Imamo jih pri Gospodu« V nadaljevanju duhovnik utemeljuje zakaj se je vredno zahvaljevati. Hvalospev izraža zahvalo za različne vrste dobrot. Vse je odvisno od dobe cerkvenega leta in značaja bogoslužja. Na koncu hvalospeva duhovnik sklene roke in povabi vernike da skupaj z njim počastijo Boga z vzklikom: »Svet, svet, svet …

Celoten hvalospev je najvišja oblika čaščenja Boga in pomeni: Popoln si naš dobrotnik. Kdor je pošten, ve, da je naša molitev prosilna. To ustreza človeški naravi; prihajamo k očetu in prosimo. Tudi Jezus nas je tako učil. Vendar je prav da se Bogu tudi zahvalimo. To storimo predvsem pri obhajanju evharistije. Bogoslužje presega vse meje. Kar tukaj obhajamo v besedi in znamenjih, je predokus prihodnjega veličastva.

Evharistična molitev

Med povzdigovanjem in spremenjenjem se morda marsikdo vpraša, katera drža vernika je v tem trenutku najprimernejša: ali naj gleda hostijo in kelih in zmoli kratko molitev npr.: O, Jezus blagoslovi me ... in se trka na prsi? Ali naj se v mislih zahvali za dar odrešenja?

Odgovor je tak, da je primerna vsaka oblika, le priti mora od srca in z iskrenim razpoloženjem, ki naj spominja na cestninarjevo ponižnost in zavest nezaslužnosti.

Evharistična molitev, ki jo je med povzdigovanjem duhovnik dolga stoletja molil tiho, latinsko vsebuje posvetilne besede, ki jih je Jezus izgovarjal pri zadnji večerji. Duhovnik jih izreka počasi, naglas in razločno. Vrh evharistične molitve je vzklik: SKRIVNOST VERE! In odpev: Tvojo smrt oznanjamo ..., Kadar uživamo ta kruh ..., Reši nas Odrešenik ... Vidimo, da so odpevi oziroma odgovori različni, v vseh pa je izraženo navdušenje vernikov in hvaležnost za zveličanje Kristusa. Sveti Avguštin je poudarjal, da Bog deluje tako danes, kot je deloval v preteklosti. Evharistične molitve so lahko različne, vsem pa je skupen spomin živih in rajnih ter klicanje Svetega Duha, kar duhovnik nakaže z iztegnjenimi rokami nad darovi in z izgovarjanjem posvetilnih besed.

Zaključni del evharistične molitve je malo povzdigovanje. Takrat duhovnik dvigne darove na oltarju in izreče: Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu. Verniki odgovorimo Amen. In če smo ob evharistični molitvi zbrani ter jo pozorno spremljamo, so naši odgovori resnična zahvala za skrivnostni dar odrešenja.

Skrivnost vere

Mašnik takoj po povzdigovanju (ko dvigne kelih in pateno in nad darove kliče svetega duha) zapoje ali vzklikne »SKRIVNOST VERE«. Zbrano občestvo pa odgovori:

»Tvojo smrt oznanjamo in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi« ali

»Kadar uživamo ta kruh in pijemo iz keliha, oznanjamo tvojo smrt Gospod , dokler ne prideš v slavi.« ali

»Reši nas Odrešenik sveta, ki si nas s svojim križem in vstajenjem odrešil«

Ti trije vzkliki so kratka veroizpoved. Z njimi poudarimo dva temeljna dogodka naše vere: Jezusovo smrt in vstajenje. ti vzkliki so vrhunec evharistije. Z njimi izražamo to kar občutimo ob izpovedovanju vere in darovanju.

Besede: Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu

S temi besedami se zaključi evharistična molitev. Ko duhovnik dvigne kelih in pateno, dvigne Sveto rešnje telo in sveto rešnjo kri in še enkrat poudari. da je Jezus Kristus srednik med Bogom in ljudmi.

Pri tem vzkliku se Bogu daje vsa čast in slava. Pri tem imamo verniki še enkrat priložnost, da s ponižnostjo in hvaležnostjo občudujemo neizmerno skrivnost Božje ljubezni.

Oče naš

Ko duhovnik zaključi malo povzdigovanje z besedami naj gre Bogu Očetu čast in slava vekomaj, verniki pa z besedo Amen potrdijo to resnico, se začne obhajilni del daritve z uvodom v molitev Očenaša. Pri nas v Sloveniji Očenaš molijo vsi navzoči stoje, mašnik pa v imenu občestva z dvignjenimi rokami. V Španiji pa na primer mašnik izgovarja sedem prošenj, kolikor jih je v molitvi Očenaša, verniki pa na koncu vsake izrečejo Amen.

Oče naš je v prvem delu povzetek evharistične molitve, saj se prva prošnja nanaša na posvečenje Božjega imena, kar ustreza trikratnemu vzkliku: Svet, Svet, Svet ob koncu hvalospeva. Druga prošnja, ki govori o prihodu Božjega kraljestva, ustreza obema prošnjama k Svetemu Duhu, v tretji in četrti prošnji pa se človek prepusti Božji volji in izroči temeljnemu dejanju predanosti - kakor v nebesih tako na zemlji.

Zgodnja Cerkev je nadaljevanje Gospodove molitve Očenaša razlagala v povezavi s svetim obhajilom. Namreč peta prošnja, ki se glasi: Daj nam danes naš vsakdanji kruh - je bila vzpodbuda za vsakdanji prejem evharistije, ki je najboljše zdravilo za naše rane, to je grehe, saj Gospoda v šesti prošnji prosimo za odpuščanje grehov. Zadnja, to je sedma prošnja, v kateri prosimo za rešitev, je dejansko prošnja za obvarovanje pred nemirom in grehom. Nadaljevanje in sklep Gospodove molitve Očenaša je zahvalni vzklik vernikov: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj!

Taka oblika molitve Očenaša je znana že od 4. stoletja in zgodnji cerkveni možje so jo umestili kot uvodno obredno molitev pred obhajilnim obredom, oziroma prejemom Gospodovega telesa, saj je njena vsebina neke vrste Sveto pismo v malem oziroma kratki katekizem oziroma veroizpoved. Lahko rečemo le, da je čudovita molitev.

Pozdrav miru

Skupnost Cerkve živi iz miru, ki nam ga podarja Gospod. vsakdo pozna pozdrav Vstalega: »Mir vam bodi!« Vstali je naš mir. Zato je smiselno, da pri prejemu evharistije prosimo za mir. Prav je da ga drug drugemu tudi želimo in podarimo.

Pozdrav miru je je »pečat naše molitve«. V prvih stoletjih je bil ta obred takoj po koncu besednega bogoslužja in je pomenil spravo z Bogom in navzočimi. Kajti le z Bogom in med seboj sparvljeno ljudstvo kaže na Cerkev kot zakrament, na znamenje in orodje za notranjo zavezo z Bogom in za edinost človeškega rodu. Šele sprava med Jezusovimi učenci lahko uresniči ta poklic. Ko si podamo roke, ne posredujemo drug drugemu le dobrih želja, pač pa tudi mir Vstalega, Jezusa.

Podajanje rok pri nedeljskem bogoslužju je izjemnega pomena. Zanemarjanje tega obreda bi lahko v občestvu povzročilo pomanjkanje duha Vstalega.

Prelomitev hostije

Pri zadnji večerji je Jezus vzel kruh, ga razlomil in dal učencem ter rekel: »Vzemite in jejte, to je moje telo, ki se daje za vas.« S tem, ko je Jezus prelomil kruh, je želel pokazati, da bo umrl. Prelom hostije pomeni Jezusovo smrt. Jezus je bil na križu zlomljen, uničen, strt. Prelomitev hostije, povzdigovanje in počastitev z zahvalo za odrešenje je med mašo najbolj ganljiv in pretresljiv dogodek. Kadar duhovnik med posvetilnimi besedami razlomi hostijo, želi močneje poudariti to resnico in jo globlje doživeti. Mašnik hostijo dvigne tudi pred obhajilom in reče: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« Jagnje je Kristus, ki je žrtvoval svoje življenje za naše odrešenje.

Košček hostije v kelihu

Od prelomljene hostije majhen košček spusti v kelih. Ta obred ima velik pomen. V malem koščku hostije je navzoč vsak vernik. V tem koščku hostije smo povezani vsi verniki sveta v medsebojno edinost. Košček hostije je znamenje miru in sprave, je pa tudi simbol Jezusovega vstajenja. Tako, kot se košček hostije združi z vinom, tako se kristjani med seboj združujemo pri sveti maši z molitvijo.

Obhajilo

Obhajilo ali evharistija je obred. Verniki so jo vedno razumeli tako, tudi v času, ko se je obhajal samo mašnik. Obhajilo je sad svete daritve. Je poljub Odrešenika in sprejem njegovega odrešenjskega daru. Obhajilo je izliv Božje ljubezni v našo dušo.

Na prejem obhajila se moramo notranje pripraviti. Pripravimo se z molitvijo, navzočnostjo in sodelovanjem pri sveti maši in spovedjo.

Pred obhajilom je obvezen enourni post. V tem postu se vzdržimo vsega, tudi bonbonov in žvečilk. Edina izjema so bolniki in ostareli ljudje, ki jih evharistični post ne veže več.

Delivci obhajila so duhovniki, diakoni, mašni pomočniki in izredni delilci.

K obhajilu pristopamo spoštljivo. Dobro je, da pri pristopanju k obhajilu upoštevamo vrstni red. Najbolje je, da k obhajilu pristopamo po klopeh. Ko se klop pred nami izprazni, vstane prvi iz naslednje klopi in stopi v procesijo.

Obhajilo lahko prejmemo največ dvakrat na dan, če smo obakrat pri sveti maši. Obhajilo lahko prejmemo pod eno ali obema podobama. Pod eno podobo mislimo samo hostijo, pod obema podobama pa hostijo in vino. Obhajilo pod obema podobama lahko prejmejo odrasli novokrščenci, novoporočenci ob zaobljubi, novomašnikovi starši, ob delitvi svete popotnice, pri duhovnih vajah, kot boter pri krstu in birmi. Obhajilo samo pod podobo vina pa je uvedeno kot izjemna pravica za težko bolne.

Trenutki po obhajilu so namenjeni zahvali in molitvi.

Obhajilo je tisto, ki nam daje moč za naše vsakdanje življenje.

Sklepni obred

Sklepni obred je sestavljen iz kratkih oznanil, mašnikovega pozdrava in odslovitvijo.

Mašnikov pozdrav: »Gospod z vami« najdemo že v Stari zavezi. Kralj Boaz je hodil med svojimi polji in žanjce pozdravljal s tem pozdravom. Odgovorili so mu: »Gospod te blagoslovi« (Rut2,4). Mi pa danes odgovorimo z vzklikom: »In s tvojim duhom«, s čimer poudarimo navzočnost Svetega Duha, s katerim je mašnik obhajal sveto mašo.

Blagoslov se podeli z znamenjem križa. To je molitev nad ljudstvom, ki mu prinaša blagoslov.

Odslovitev ali latinsko: »Ite, missa est!« je odpustni klic, ki je sprva pomenil, da je maša končana. To so prvi kristjani prevzeli od rimskega vojaškega reda. V srednjem veku pa se spremeni v radostni klic, ki pomeni slovesno odposlanje mašnih udeležencev v svet. To pomeni, da se vsak, ki odhaja od svete maše, čuti poslanega, da napolni svoj košček sveta s Kristusovim veseljem. To predstavlja misijonski značaj Cerkve. Vzkliku: »Pojdite v miru« odgovorimo »Bogu hvala.« Z njim izražamo zahvalo za celotno slavje, ki smo ga obhajali.