Škof Anton Vovk

V sredo, 22. 2. 2017, smo v naši župniji gostili gospoda Blaža Otrina, ki nam je predstavil lik in življenje božjega služabnika škofa Antona Vovka.

Ker smo o njegovem življenju že pisali v župnijskem listu, bi danes predstavila njegovo oporoko , ki jo je narekoval svojemu tajniku Franciju Vrhuncu teden dni pred smrtjo.

»Danes je god sv. apostola Petra in Pavla. Zame je to najbolj srečen spominski dan življenja, saj sem bil na ta dan pred 40 leti posvečen v mašnika. Bogu neizmerna hvala za to. Večje milosti mi ni mogel dati. Zaradi bolezni trpim. Ne vem, če še kdaj doživim današnjo obletnico. Naj bo vse Bogu darovano ... Hudo mi je, ko ne morem danes posvetiti novomašnikov. Molim, da bi bili dobri. Ohrani jih, Gospod, in blagoslovi vse naše duhovnike! Neizmerno jih imam rad. Zato, ker so Gospodovi in zanj delajo in trpijo. Zelo mi je hudo, če sem bil kdaj s kom bolj trd. Res, le potreba je to prinesla in moji zmučeni živci. Sproti sem odpuščal, vse pozabil, za isto prosim tudi vse svoje drage sobrate. Pri vsaki sv. maši sem se rad vseh duhovnikov spomnil, za vsakega umrlega sem takoj maševal. Nadvse bom srečen, če mi bodo duhovniki in redovniki vračali molitveni spomin. Hudo mi je, ker letos zaradi bolezni ne morem na birme. Kako rad bi hodil po župnijah, rad preprosto govoril otrokom in odraslim. Vsak obisk katerekoli župnije in slovesnosti je bil zame resničen oddih in poživitev. Bogu za vse hvala!«

Na koncu svoje oporoke piše: »Svojim sodelavcem in prav vsem, ki so mi pripomogli živeti in trpeti, iskrena hvala in zahvala. Zaupajmo v Gospoda! Molimo drug za drugega! To sem narekoval sam. Ne v lastno hvalo, pač pa na slavo Gospodovo. Amen.«

Suzana Štamcar