Maraton Franja
Pri Kobalovih radi kolesarimo. Lahko bi rekli, da nam je bila »zibelka položena na kolo«. Začelo se je pred dobrim desetletjem, ko sta domžalska babi in dedi kupila prikolico za kolo in z njo vabila vnuke na čim pogostejše obiske in vožnje po bližnji okolici. Ko smo se z Dravelj preselili in še povečali število družinskih članov, so kolesarski izleti postali običajna zaposlitev otrok in redna rekreacija predvsem moškega dela odraslih, ženske pa smo imele nekaj miru zase ali urejanje doma.
Ko je pri družinski katehezi padla ideja, da se kot skupina prijavimo na družinsko-šolski maraton Franja, smo bili navdušeni. Priključili smo se skupini ŽUPNIJA DOMŽALE – prvo leto skupaj z dedijem, drugo leto so nam udeležbo skoraj preprečile norice, tako da smo na koncu kolesarili okrnjeni, lani smo maraton izpustili zaradi mamine nosečnosti in istočasnega termina tekme gorskega kolesarstva, letos pa je sledila zmagoslavna vrnitev v popolni zasedbi, skupaj s sedemmesečno Izo. Ko takole skupaj združimo moči in tudi zunaj naše fare ter ustaljenih okvirov pričujemo o Jezusu, je to svojevrstna reklama. Še posebej zato, ker smo bili vsakič najštevilčnejša prijavljena skupina. In ne le to, z osmimi člani (pa dodajmo še devetega člana – dedija) smo bili najštevilčnejša družina na letošnjem maratonu, zraven pa sta bili nagrajeni še dve družini ŽUPNIJE DOMŽALE s sedmimi in šestimi kolesarji.
Nama z Izo je bil cilj biti udeleženki maratona, kar je lahko vsakdo, ki izpolni prijavnico in prečka štartno črto. Cilj sva presegli, saj sva prikolesarili vse do Domžal. Dedi se je pošteno namučil, ker je lovil Nežo, ta pa ni hotela zaostajati za Ažbetom, ki je lovil varnostni avto. Zala je vztrajno lovila prijateljico Mašo, a je do konca ni ujela, več sreče pa sta imeli Živa in Julija, ki sta se našli kmalu po štartu. Oči in Eva pa sta izkoristila dobri uri kolesarjenja zase, brez vmešavanja starejših sorojencev.
In zakaj se je vredno udeležiti kolesarskega maratona Franje? Naša dva gorska kolesarja tako opravita kondicijski trening in »brzdata« tekmovalnega duha. Ostalim je to rekreacijski podvig v prijetni družbi, po voziščih, ki jih drugače uporabljamo v vozilih z motornim pogonom, ki pa nas prikrajšajo za marsikatero lepoto. Prav posebno draž doda masa vznesenih kolesarjev, ki se razpotegne v zares dolgo kolesarsko kačo in ponuja srečanja starih znancev ter nova prijateljstva.
Tako – upam, da ste začutili malce skomin in se nam pridružite pri kolesarjenju prihodnje leto. Potrebujemo novih okrepitev, saj je drugouvrščena skupina napovedala zagrizen boj za prevzem laskavega naslova najštevilčnejše prijavljene skupine na družinsko-šolskem maratonu Franja. Mi pa se tudi ne bomo zlahka predali. Zatorej povabljeni na Franjo 2018. Se vidimo!
Barbara Kobal
