Farno romanje
Zadnjo soboto v avgustu, 26., je bilo, ko smo zgodaj zjutraj v dveh avtobusih krenili na že tradicionalno župnijsko romanje. Tokrat nas je g. župnik popeljal h katoliškim bratom vzhodnega obreda ali bolj učeno – vzhodno cerkev z bizantinskim obredom, ki priznava enotnost s katoliško cerkvijo, priznavajo papeža. To so grkokatoliki. Imenujejo se tudi Uniati.
V začetku II. tisočletja so v desnih pljučih – kot je dejal sv. Janez Pavel II. – uporabljali grščino, na zahodu ali levih pljučih pa latinščino. Po zaslugi naših svetih Cirila in Metoda smo slovanski narodi v liturgiji prevzeli staro cerkveno slovanščino. Vidna podoba je nekoliko drugačna, verjetno zaradi lege običajev in govornega jezika. Romarji smo se s to cerkvijo srečali v Križevcih na Hrvaškem, kjer sta v veličastni cerkvi Sv. Trojice naš župnik g. Klemen Svetelj in rojak dr. Tone Štrukelj darovala sv. mašo. Kdor morda še ne ve: dr. Štrukelj je velik poznavalec vzhodnih cerkva in obredov, ki nam jih je red samo mašo na kratko tudi razložil.
Poleg bogate poslikave v cerkvi najbolj pade v oči IKONOSTAS – v vzhodnih cerkvah pregrada, ki ločuje prezbiterij od prostora za vernike. Je bogato poslikan z ikonami, ki v bistvu predstavljajo sv. pismo – Jezusovo življenje: njegovo rojstvo, življenje, trpljenje, vstajenje, vnebohod, apostole arhangele in še kaj. G. župnik iz Križevcev je dejal, da je ikonostas sv. pismo za uboge, po moje bolj za nepismene. Ikone imajo pri vzhodnih bratih globlji pomen kot le slika. Že slikar opravi pred slikanjem duhovno pripravo z molitvijo, postom in tudi verniki jih ne gledajo kot material, kot sliko, temveč kot živo bitje.
Bogoslužje se odvija nekako tako, kot se je pri nas včasih. Duhovnik je s hrbtom obrnjen proti občestvu, gleda na oltar. Le pridiga in branje beril je z obrazom proti vernikom. Med mašo so glavna, t. i. carska vrata odprta. Sicer pa je obred podoben našemu.
Grkokatoliška cerkev je prišla na Hrvaško in nekoliko tudi k nam v 16.–17. stol., ko so v te kraje pribežali begunci z vzhoda pred Turki in vstopili v skupnost katoliške cerkve. V 18. stol. je bila ustanovljena križevska eparhija (škofija). Je del zagrebške metropolije, ki pokriva grkokatoliške Hrvate, Rusine, Ukrajince in tudi 2 grkokatoliški fari v Beli krajini.
Po maši smo si ogledali središče kraja , šli na kosilo in se odžejali. Bila je namreč ena od letošnjih zelo vročih sobot in žeja je bila velika.
Počasi smo se odpravili proti domu. Vmes smo si ogledali še del znamenitega varaždinskega pokopališča. Med ogledom centra smo imeli priložnost videti parado lepih skupin mažoretk, skupin v narodnih nošah, v starih meščanskih oblekah in druge kostumirane skupine ob spremljavi godbe na pihala v okviru njihove prireditve Špancirfest.
Pred dokončnim slovesom od Hrvaške za tisti dan pa smo obiskali znano vinsko klet Zlatne gorice in poskusili nekaj izvrstnih vin s tega območja.
Čeprav se razume samo po sebi, da se na romanju moli, moram povedati, da nas je molitev spremljala od začetka do konca romanja – na začetku za srečno pot, na koncu pa v zahvalo za čudovit dan.
Janez Vasle
