Molitev za duhovne poklice

V nedeljo, 19. novembra, je naša dekanija sooblikovala molitev za duhovne poklice na Brezjah. Za molitveno uro in za sveto mašo je poskrbela župnija Brdo , preostale župnije pa smo bile vabljene, da se pridružimo temu dogodku.

Dva napolnjena avtobusa sta pripeljala vernike do cerkve Marije pomagaj na Brezjah, mnogi pa so prišli s svojimi avtomobili, tako da je bila cerkev ob molitvi in v času svete maše polna. Ob somaševanju župnika Klemena Svetelja, prof. Antona Štruklja in patra Leopolda je sveto mašo vodil župnik iz Brda Pavel Okoliš. Prisostvovala sta tudi dva bogoslovca in nekaj ministrantov. Slovesnejše vzdušje pa so pripravili brdski pevci, ki so bogoslužje dopolnili z ubranim petjem.

Molitvena ura se je začela ob 15. uri, duhovniki so molili posamezne desetke in verniki smo odgovarjali. Nadvse ganljiva pa je bila pridiga p. Leopolda, ki nam je povedal o čudežu, ki se je pred več kot stotimi leti zgodil pred oltarjem , ko je hroma in nema deklica po maši shodila in spregovorila. Pripovedoval nam je tudi, kako je na odločitev Antona Jegliča , da postane duhovnik, odločilno vplivalo njegovo darovanje Bogu ravno pred tem Marijinim oltarjem. Postal je duhovnik in nato škof, ki je pred 110 leti okronal ta prelepi obraz Marije in Jezusa.

Še bolj pa se je naših src dotaknila zgodba o duhovniku, ki prihaja iz ljubljanske nadškofije in je v noči pred posvečenjem bedel nad dokumenti, ki bi jih moral podpisati, preden ga posvetijo v duhovnika, pa jih ni in ni mogel. Solze so kapljale na papirje, namesto da bi prijel svinčnik in bi jih podpisal. Enostavno se ni čutil dovolj močnega za to nalogo. V globoki žalosti je sprejel odločitev, da ne bo duhovnik. Ko se je že nekako odločil, pa ga je prevzelo spoznanje, v katerem je spregovoril Jezusu: »Jezus, česa se bojim? Saj ne bom jaz krščeval, ampak boš ti, Jezus, saj ne bom jaz maševal in pridigal, ampak boš ti, Jezus, saj ne bom jaz odpuščal grehov in spovedoval, ampak boš ti, Jezus, saj ne bom jaz tisti, ampak boš ti!« Ravno je ura odbila eno, ko je odločno namočil pero v črnilo, podpisal papirje in za nekaj ur zadovoljno zaspal. V jutranji slovesnosti ga je škof posvetil v duhovnika in z veseljem se je ves predal Bogu. Ostale novoposvečene duhovnike so pričakali svojci, tega duhovnika pa ni pričakal nihče, saj sta starša umrla, drugih svojcev pa ni imel. Imel je le eno invalidno teto, ki jo je kdaj pa kdaj obiskal in njej zaupal vse, kar ji je lahko. Tudi o svoji odločitvi za duhovniški poklic je ona izvedela prva in mu takrat zaupala, da vsak dan njegovega življenja moli zanj, da bi postal duhovnik, če je le takšna Božja volja, ter mu je obljubila, da ga bo spremljala do oltarja. Ravno ko se je na slavnostni dan posvetitve spominjal njenih besed, se je njegove rame dotaknil neki moški in mu povedal: »Moram vam sporočiti, da je danes ponoči umrla vaša teta, ob enih.«

Pater Leopold se je zahvalil vsem molivcem za duhovne poklice in nas je želel preko resničnih zgodb spodbuditi, kako pomembne so molitve za duhovne poklice, s kakšnimi dvomi in dejanskimi težavami se duhovniki srečujejo in kako jim molitve pri tem pomagajo.

Svojo pridigo je začel z besedami božjega služabnika Antona Vovka, mi pa s tem stavkom končajmo: »Kakršne duhovnike si boste izmolili ali iztrpeli, takšne boste imeli.«, zato molimo zanje in se zahvaljujmo za vsakega, ki nam je dan.

Molitev v okvirju naše župnije poteka vsak četrtek po večerni sveti maši.

Nataša Šegula