Zahvalna nedelja in hvaležni jubilanti
Na zahvalno nedeljo smo se zbrali zakonci, ki letos praznujemo okrogli jubilej najprej pri sveti maši, nato pa tudi na skupnem kosilu. Zahvala Bogu, da smo se spoznali, gradili medsebojni odnos, pustili, da nas pri tem vodi Bog in se opogumili, da jubilej proslavimo tudi v domači fari, je bila iskrena. Spodbudne besede gospoda župnika Klemena in petje priložnostnega družinskega zbora so slavnostno mašo še polepšali.
Pri kosilu smo se spomnili, kakšni so bili začetki naših poti in kakšne prigode smo preživeli. Sprehodili smo se od plesov in veselic, do večkratnih potovanj v Grčijo in spanjem pod milim nebom, do rojstva otrok, izjave enega od zakoncev, ki je spremljal svojo nosečo ženo na ultrazvočno preiskavo, ko je prvič ugotovil, da bosta dobila dvojčke, blagor ženi, ker je ob tej novici lahko ležala, on je moral sprejeti novico stoje, pa drugega para, ki je bodočo ženo peljal z morja domov in se doma srečal s pravo udomačeno kačo, pa do koncerta, kjer je lilo kot iz škafa, tako da je bila odeja edino suho oblačilo, ko je avto ustavil policist in zahteval kontrolo dokumentov in dodatne opreme in da se je ta vožnja končala s pravo cerkveno zaroko, pa vse do najboljšega soseda, ki ni najbolj prikladen samo za vsakdanje nakupe, ampak je dvema paroma zagotovil tudi življenjskega sopotnika. Večina nas je začela skupno pot v zelo skromnih razmerah, kar pa ni ovira, temveč včasih celo prednost v skupnem zorenju. Izvedeli smo marsikaj pametnega od starejših parov. Eden teh naukov pravi, da je v zakonu pomembneje, da imaš mir, kot da imaš prav, drugi pa, da ima mož vedno zadnjo besedo, ko pravi “Da draga!”
Pričevanja vseh zakoncev jubilantov so si bila edina v misli, da so le medsebojna ljubezen in spoštovanje ter zavestno dovoljevanje Božje bližine in Božjega vodenja zagotovilo dolgega zakonskega življenja.
Nada in Peter
