Rok Pogačnik, bogoslovec v naši župniji:

Rok Pogačnik prihaja iz Radovljice. Po končani Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani je vstopil v ljubljansko bogoslovno semenišče. V Ljubljani je študiral tri leta, nato pa še dve leti in pol v poljskem mestu Opole. Drugega marca se je vrnil v Slovenijo, sedaj pa bo izkušnje nabiral v naši župniji in pri sosedih; v Dobu, Mengšu in Moravčah.

»Tako na kratko in javno spregovoriti o nečem, kar globoko zaznamuje srce, je težko,« pravi o odločitvi za bogoslovje. »Misel na duhovništvo me je spremljala od prvih let osnovne šole in se še poglobila, ko sem kot ministrant pa tudi na vse druge načine, začel aktivno sodelovati v domači župniji. V času šolanja v Zavodu sv. Stanislava, ko sem odraščal in sta se poglabljala moja vera in razumevanje življenja, sem vse močneje odkrival, da krščanstvo ni le ideja in duhovništvo ne samo način življenja ali služba. Spomnim se trenutkov v tretjem letniku gimnazije, ko sem se po dnevih polnih mladosti zvečer vračal v svojo sobo, kjer sem ostal sam - z Gospodom. V takih trenutkih sem se začel zavedati, da je ta odnos zame središčen in da mu moram zato posvetiti posebno pozornost in dati priložnost,« pravi. Po maturi je vstopil v semenišče, sedaj pa potrditev svoje poti prinašanja Kristusa ljudem najde v zakramentih, Božji besedi in vsakdanjih trenutkih in srečanjih.

V življenju želi biti srečen, dobro opravljati svoje delo, ves čas napredovati in predvsem graditi lepe vezi z Bogom in ljudmi. »Navdušujemo se nad mnogimi Jezusovimi čudeži, pa nam večkrat uide čudež, da je imel moški pri triintridesetih letih dvanajst bližnjih prijateljev. Kristus je bil mojster odnosov. Rad bi bil prijatelj Boga in ljudi,« pove. Želi si, da bi izkušnji dela na župniji in skupnega življenja z duhovniki prevetrili njegovo življenje in preverili poklic, pripravljenost in način razmišljanja. Pa tudi, da bi pastoralna praksa predstavljala dober in opogumljajoč prehod med obdobjema semenišča in duhovniškega služenja. »In da bi lahko v tem času naredil tudi kaj dobrega, da bi vsaj koga približal Bogu in morda vzpodbudil kak duhovni poklic, ki ga gotovo skriva kako bolj ali manj mlado srce,« dodaja. Veseli se srečanj, različnih skupin, ki delujejo v župniji, posebej dela z mladino, pravi bogoslovec: »Veselijo me novi izzivi. Bojim se, da se zaradi razpetosti med štirimi župnijami v nobeno ne bi zares vključil in spoznal življenja ljudi – njihovih zgodb, pogledov, potreb. Posebej teh, ki so oddaljeni in v župnijsko življenje niso dejavno vključeni. Nočem živeti v zlati kletki, zanima me življenje.«

O sebi pravi, da se morda preveč resno jemlje. In da se prijatelji smejijo, ko se razburi. Pove, da je v Domžalah doživel res lep sprejem, da je od prvega dne zaposlen. »Dobri in ljubeznivi ljudje ste,« pravi po prvem vtisu. »Všeč mi je, da je župnija živa, posebej sem navdušen nad družinsko katehezo in mladimi. Odlična se mi zdi tudi lega: na eni strani župnišča mesto, na drugi polja in narava. Vrvež in mir obenem. Zanimiva izkušnja je gotovo vikend z mladino, ki smo ga preživeli v Bohinjski Bistrici.« Rok Pogačnik prosi za podporo in molitev: »Sedaj sem na nek način tudi vaš bogoslovec - na kar sem ponosen - in tudi življenje z vami bo vplivalo na to, kakšen duhovnik bom. Pa da ste potrpežljivi z menoj. Tudi jaz vas vključujem v svoje molitve,« sklene.

Tadeja Kreč