Svetopisemski večeri
Tudi naslednje tri postne nedelje smo nadaljevali srečanja ob razmišljanju o Kristusovem trpljenju pod vodstvom Jane Podjavoršek.
Za 4. nedeljo je Jana izbrala odlomek iz evangelija po Mateju, (Mt 26, 69-75) , ki govori o Petrovi zatajitvi Jezusa . Čeprav je Peter prisegal, da se ne bo pohujšal, kot jim je Jezus to napovedal, se je to vendarle zgodilo. Peter Jezusa trikrat zataji. A Jezus je Bog, ki rešuje. Peter ob kesanju spozna svojo krivdo. Moral je umreti svoji človeški pravičnosti, da je lahko sprejel Gospodovo ljubezen. Srečal se je z Jezusovim pogledom, s čisto zastonjsko ljubeznijo. Ko se je bridko razjokal, se je zgodil njegov krst. Odkril je, da je hotel zanj umreti, zdaj pa Gospod umira zanj! Kaj pa jaz? Kolikokrat ga jaz zatajim? Kako me drugi prepoznajo, da sem njegov učenec?
Za primerjavo smo se potem dotaknili še odlomka o smrti Juda Iškarjota (Mt, 27,3-10). Ko je videl, da so Jezusa obsodili, se je pokesal. Ni želel njegove smrti. Vrnil je srebrnike – zavedel se je svojega greha. A ni se več srečal z Jezusovim pogledom. Šel je in se obesil. Prosimo za to, da se v stiski srečamo z Jezusovim pogledom, s to zastonjsko ljubeznijo, ki rešuje.
5. nedeljo smo iz evangelija po Marku (Mr 15, 33-39) razmišljali o Jezusovi smrti . Ko je prišla tista ura, se je stemnilo. Že prerok Amos je napovedal, da bo tisti dan sredi dneva noč. Kot bi se vrnili nazaj v Stvarjenje, v šesti dan, ko je Bog ustvaril človeka. Z grehom se začne Adam skrivati in od takrat naprej gre vsakdo, ki naredi greh, v temo. Oddalji se od Boga. A ure čiste teme Bog premaga, ker je močnejši. Jezusa so pribili na križ. Večina ljudi, ki so poleg, ne čuti nobenega sočutja. Še vedno ga zasmehujejo. Jezusa žeja, a ne le po vodi, žeja ga, da bi potešil našo žejo po »življenju«. Da bi odprli vrata srca, da bi končno bil Bog z nami. V polnosti. Ne neha ga žejati po ljubezni do tistega, ki je najbolj oddaljen. Spil bo kelih, ki ga je sprejel v vrtu Getsemani, do konca. Ta kelih bo postal kelih odrešenja. Jezus doživlja vso težo zla, ki se je zgrnila nanj. Vse je sprejel nase, da nihče ne bi ostal. Ravno križ najbolj združi Očeta in Sina. Umrl je vsemu človeškemu.
Ob treh zakliče z močnim glasom: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ta krik je klic vseh nas. Če smo še tako oddaljeni, se lahko vrnemo. Močan glas pomeni, naj ga nihče ne bi preslišal. Ta klic nagovori vse: živo in mrtvo, da nihče ne bi preslišal krika ljubezni do nas njega, ki se daje za grešnike, ker smo njegovi otroci. Ob treh izdihne, kar pa ne pomeni »umreti«, ampak pomeni, da daje dih novega življenja za vse nas. To je dih novega življenja, po katerem hrepenimo. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od zgoraj navzdol. Gre za simbolično uničenost templja, ker z Jezusovo smrtjo preneha vsaka ločenost Boga in človeka, ni več nobenega zagrinjala. Zraven stoječi stotnik, čeravno pogan, je v umirajočem Jezusu prepoznal Božjega Sina. Človek je od nekdaj slep in le križ mu lahko odpre oči.
6. nedeljo smo iz evangelija po Luku (Lk 24,13-31) razmišljali ob odlomku, ki govori o učencema, ki sta po dogodkih križanja razočarana zapustila Jeruzalem in se napotila v Emavs. Z žalostjo v srcih se pogovarjata o minulih dogodkih. Ko se jima na poti pridruži vstali Jezus, sta mu govorila o dogodkih, izpovedala vso vero, a ga nista prepoznala. Okaral ju je, ker nista doumela, da je Kristus to moral pretrpeti, da je odšel v slavo, večno slavo. Začel jima je razlagati, kaj je pisano o njem v Pismih. Medtem so se približali vasi, Kristus je hotel nadaljevati pot, onadva pa sta ga povabila v hišo. Vstopil je, sedel za mizo, vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Tedaj sta ga spoznala, on pa jima je izginil izpred oči. A spomnil ju je, kar je obljubil pri zadnji večerji. Spomnila sta se, kako jima je gorelo srce, ko jima je govoril. Vstala sta in se vrnila v Jeruzalem, da povesta učencem, da Jezus zares živi. Tudi mi ravnajmo tako! Tudi mi smo neprestano na poti v »Emavs«. Mar ni tudi naša smer dostikrat obrnjena stran od »Jeruzalema?« A ko na poti srečamo Gospoda in ga spoznamo, se vrnimo še tisto uro in oznanjajmo, da je Gospod zares vstal! To naj bo drža današnjega kristjana!
Hvala Jani, da nas je pripravila do razmišljanja.
Marjeta Likar
