Prvo sveto obhajilo - 20. 5. 2018 bil je dan, ki ga je dal Gospod ...
Trenutek, ko vidiš svojega otroka, ki poln pričakovanja s sklenjenimi rokami stopi pred duhovnika in izreče tisti AMEN ter prejme Kristusa, je res nepozaben. Oči so se orosile, odvrteli so se prizori njegovega rojstva in krsta, prevzela me je nepopisna hvaležnost in radost. Z vso iskrenostjo sem lahko zapela besedilo pesmi Prvoobhajancu: »...glej, Jezusu predajam te v objem ...«.
V naši družini smo tokrat drugič praznovali slovesnost prvega svetega obhajila. Priprave so se začele že v januarju, ko je šel naš fantič prvič k sveti spovedi (pri družinski katehezi). Prva izkušnja je zelo pomembna in hvaležna sem, da je bila pozitivna, da je zakramentu sledilo praznovanje v skupnosti. Sledilo je obdobje, ko je bilo potrebno poskrbeti za bolj posvetne reči. Z možem imava navado, da sami naredimo čim več, kar lahko. To res terja malo več časa in energije, a na koncu se vedno izkaže, da toliko, kolikor vložiš, tudi dobiš. Ker želiva, da je v središču novi Prijatelj, se najin otrok ne more pohvaliti z dragocenimi darili, lahko pa obuja spomine na doživeto sveto mašo, ki si jo bo zapomnil tudi zaradi lastnega sodelovanja in veselega praznovanja v krogu družine in prijateljev.
Praznik je res že za nami, a v meni še vedno odmeva pesem: »Ko te gledam pred oltarjem, neizmerno srečna sem ...« Moj prvoobhajanec večkrat med tednom izrazi željo, da bi šel k maši in prejel Jezusa. Na ta račun odpade tudi kakšna popoldanska dejavnost, a kako bi lahko odrekla tako iskreno željo, hrepenenje po Jezusu. Naj le traja ...
mama letošnjega prvoobhajanca
