Prošnji dnevi

Letošnje prošnje dneve smo obhajali pri jutranjih in večernih svetih mašah s procesijo okoli cerkve in litanijami Vseh svetnikov 7., 8. in 9. maja, tri dni pred Gospodovim vnebohodom.

Včasih so procesije potekale med polji, zdaj se pa verniki zbiramo v cerkvi in prosimo Boga, naj odvrne zaslužene kazni in blagoslovi rast poljskih pridelkov pa tudi vse naše delo.

Prošnje procesije je uvedel sveti Mamert, ki je živel v 5. stoletju. Francosko deželo, v kateri je živel, je takrat pestilo mnogo nesreč, ki so izčrpavale prebivalce – bil je to čas preseljevanja narodov, pogostih vojn in verskih prepirov. Temu so se pridružili še pogosti potresi, požari, napadi divjih zveri, ki so se zelo razmnožile in so prihajale v bližino mest ter napadale ljudi.

Višek strahu so ljudje prestali leta 469, ko so s svojim škofom Mamertom ravno obhajali veliko noč v mestni stolnici. Med mašo se je po cerkvi razlegel klic: »Gori! Gori!« Gorelo je lepo poslopje mestne hiše na griču. Ljudje so se bali, da bo ogenj zajel vse mesto in so drli iz cerkve, da bi zavarovali svoje domove. Škof Mamert je ostal sam pri oltarju. Vso noč je molil. Ko se je zdanilo, se je ogenj nenadoma polegel. Ljudje so se pomirjeni vrnili v cerkev. Škof se je obrnil k vernikom in jih prosil, naj se spokorijo in poboljšajo, da se jih Bog usmili in obvaruje nesreč. Povedal jim je, da je ponoči napravil zaobljubo, da bo imel spokorne procesije, če Bog mestu prizanese. Zanje je določil tri dni pred Kristusovim vnebohodom. Pri procesijah so molili in peli psalme. Procesije so šle v tri cerkve zunaj mesta. Ljudje so te tri dni posvečevali tudi s postom in z dobrimi deli. Odtlej so nesreče ponehale, versko življenje se je prerodilo, v mesto in vso deželo se je vrnil mir.

Po posredovanju škofa Mamerta so se prošnje procesije kmalu razširile tudi drugod. V Rimu je to pobožnost vpeljal papež Leon III. okoli leta 800, ki je zaukazal prošnje procesije za vso Cerkev.

NŠ