Romanje škofijske Karitas na Ptujsko goro

Na praznik, 27. aprila, je Škofijska Karitas povabila svoje člane na letno romanje, letos na Ptujsko Goro. Vodil nas je novi predsednik gospod Marko Čižman. Zbrali smo se pred Škofovimi zavodi in v dveh avtobusih nadaljevali pot v smeri Štajerske. Pot je minila v prijetnem izmenjevanju mnenj.

Naša prva postaja je bil Ptujski grad . Ogledali smo si ga pod vodstvom vodiča. Ogledali smo si del gradu, kjer so prebivali kot zadnji prebivalci gradu škotska plemiška družina in nato plemiška družina iz Avstrije. S slednjimi ptujski grad še vedno vzdržuje prijateljske stike, potomci pa grad še obiščejo. Grad je v tem delu čudovito ohranjen, z originalnimi zidnimi tapiserijami, tudi mnogi kosi pohištva so originalni. V veliki dvorani visijo slike pomembnih članov plemiške družine. Zadnji graščak je bil poročen, z ženo pa sta imela 22 otrok. Tako nas je vodič vodil skozi grad in nam pripovedoval mnoge podrobnosti. V gradu so imeli tudi kapelo s svojim duhovnikom. Ogledali smo si tudi orožarno, ki je bila možem še posebno zanimiva. Na koncu smo obiskali še muzej pustnih mask, kjer nam je vodič razložil masko kurenta. Potem smo v kraju Hajdina pojedli dobro kosilo. Od tam smo odšli na Ptujsko Goro.

Pričakala nas je Marija, ki ima pod svojim plaščem vedno dovolj prostora za vse romarje. Gospod Čižman je s pomočjo domačega patra obhajal sveto mašo z dobro pridigo o usmiljenju. Člani Karitasa pa so tudi dobri pevci, tako da je cerkev odmevala od lepega petja.

Ogledali smo si tudi film o zgodovini svetišča na Ptujski Gori . Na koncu smo se ustavili še v župniji Hajdina, kjer nas je sprejel domači župnik. Povabil nas je v prelepo obnovljeno cerkev in nam povedal nekaj o delovanju župnije. Zares zgledno obnovljena župnija. Pogostil nas je še z domačim vinom.

Vrnili smo se domov. V enem dnevu se nabere veliko vtisov. Eden pa je gotovo za vse najlepši: podoba Matere Božje, ki je tako lepa, da še dolgo v duši ne zbledi.

Marjeta Likar