Izkušnja misijona v Gambeli

Ko smo še z zadnjim letalom pristali v prečudovito zeleni Gambeli, sem vedela, da zdaj gre pa zares.

Hitro sem se privadila na življenjski ritem tamkajšnjih salezijancev in delo se je začelo.

Dopoldne smo prostovoljci prevzeli del pouka v Don Boscovem centru in učili otroke od prvega pa vse do desetega razreda, popoldne pa pomagali pri oratoriju s kar 800 otroki in 14 animatorji.

Z Rebeko sva tudi hodili k sestram, kjer sva obvezovali bolnike in delali družbo bolehnim malčkom.

Domačini in njihova kultura so mi bili popolnoma tuji. V naš dnevni center je prihajalo ogromno otrok, ki so se med seboj zelo razlikovali. Nekateri so nosili srajčke in lepe hlače, medtem ko so si drugi lahko privoščili le ponošeno majico, ki je kmalu izgubila svojo obliko.

Po ulicah je bilo polno umazanije, sredi nje pa so v blatnih in kovinskih bivališčih živele družine.

Kljub svoji drugačnosti pa so me popolnoma prevzeli njihovi nasmehi in žareče nagajive oči, ki so polne poguma zrle v svet. Ti ljudje so mi dali več, kot bi kadarkoli lahko upala.

Leila Kos