Župnijsko romanje na Svete Višarje in na Koroško
V soboto, 25. 8. 2018, smo se zgodaj zjutraj odpravili na vsakoletno enodnevno župnijsko romanje. Zbralo se nas je za dva skoraj polna avtobusa. Naše romanje smo začeli z jutranjo molitvijo in prošnjo za varno pot, ki nas je najprej vodila v Italijo proti Svetim Višarjam.
V Ovčji vasi, kamor smo prispeli še preden je začela obratovati kabinska žičnica, se nam je na postajališču žičnice pridružil upokojeni nadškof gospod Uran, ki je na Svete Višarje peljal novomašnika iz Toga in sestro usmiljenko iz Slonokoščene obale. Med vožnjo z žičnico nam je povedal, kako velikega Božjega blagoslova smo deležni, saj še en dan prej zaradi slabega vremena žičnica ni obratovala in dostop na Svete Višarje sploh ni bil mogoč.
Na Svetih Višarjah na višini 1766 m je bilo hladno in deževno, zato smo se večinoma že pol ure pred sveto mašo zatekli v cerkev v zavetje Višarske Matere Božje. Tako smo imeli še nekaj časa za osebno duhovno poglobitev, za izročitev zahval in prošenj, kar je tudi bistvo vsakega romanja.
Po sveti maši smo se odpravili v dolino, saj smo pot že nadaljevali proti Avstriji v smeri Bistrice na Zilji. Dež je počasi prenehal in prav kmalu smo bili na cilju. V gostišču, ki je v lasti zavedne slovenske družine Druml, nam je lastnik g. Ludwig najprej predstavil življenje v Ziljski dolini, kjer je še nekaj vasi, v katerih govorijo slovensko in ohranjajo slovensko ljudsko pesem ter običaje. Nato smo si ogledali še film o bistriškem praznovanju Velikega šmarna, kjer vsako leto priredijo štehvanje, o petju slovenskih pesmi pod lipo, plesu parov, ki so oblečeni v bogate narodne noše in narečju Ziljske doline, ki je bila dolgo povsem slovenska.
Po okusnem kosilu smo si ogledali župnijsko cerkev sv. Martina , nato pa nadaljevali pot proti Beljaku , drugemu največjemu koroškemu mestu. Sprehodili smo se po starem mestnem središču, si ogledali glavni trg, cerkev sv. Nikolaja in gotsko cerkev sv. Jakoba, ki je tudi del koroške Jakobove poti, ki je izjemno lepo predstavljena v stolpu cerkvenega zvonika. Zadnji cilj našega romanja je bilo Osojsko jezero , ki je nastalo v zadnji ledeni dobi in je tretje največje jezero na Koroškem. Ustavili smo se na njegovem skrajnem koncu, v Osojah, kjer smo v samostanski cerkvi Marijinega vnebovzetja zapeli litanije Matere Božje. Iz cerkve smo zavili še na grob znanega mutca Osojskega, katerega zgodbo je v verze prelil naš pesnik Anton Aškerc.
Naše romanje od domžalske Marije Vnebovzete k višarski Mariji in nato še osojski Mariji Vnebovzeti smo zaključili zvečer. Hvala gospodu Klemenu in gospodu Avguštinu za duhovno vodstvo ter Dominiki in Roku za strokovno vodenje.
Največja zahvala pa našemu Bogu Očetu za varstvo na poti, za veliko lepše vreme, kot smo ga pričakovali, in njegov blagoslov.
Cirila Mikeln
