Oooh, oooh, na Ugljanu...
S prvimi sončnimi žarki smo se pripeljali v trajektno luko Zadar. V koloni pred nami, za nami in ob nas že prijateljski pozdravi, na krovu v jutranjem soncu še drugi prijatelji; in že smo prispeli do samostana sv. Jerolima. Pričakal me je prijazen sprejem znanih, tudi še nepoznanih ljudi in sestre Terezije, ki me je odpeljala v sobico, v kateri naj bi našla zatočišče pred napori in vročino naslednjih dni.
Moji plani o umiku v samoto (želela sem doživeti Ugljan in družinsko katehezo, nisem pa želela biti ves čas v napoto mladim) so se že prvi dan porušili. Tako sem večino časa preživela v kampu v pogovorih, gospodinjskih opravkih, z mojimi in drugimi malčki, najrazličnejših kavnih družbah in pogovorih.
Še posebej me je navdahnil klepet z gospodom Andrejem, ki je z nami ob kosilu delil utrinke s svoje življenjske poti.
Tretja ura popoldne je bila osrednji dogodek dneva. Nerodna ura, ki te sili v pravočasno pripravo in užitje kosila in preprečuje, da bi po njem malo lenobno počil. A vendarle – zapovedana ura te pripravi do tega, da strukturiraš dan, kar s seboj prinese umirjenost in zavest, da si gospodar časa in prostora.
Dogajanje za odrasle je oblikovala Jana z branjem in razlago svetopisemskih odlomkov. Še posebej doživeto je bilo, ko smo se za to zbrali v atriju samostana. Ko vstopiš v samostan in zapreš vrata za seboj, je, kot bi stopil v drug svet. Svet tišine, miru, prijateljstva, dobrote. Kamni so dihali mir, naše misli so se čudile slišanemu, besede so se kar same porajale in se navduševale nad razumljenim, ali pa se spraševale v želji za razumevanjem.
Mir se je počasi naseljeval po vsem kampu. Dogovora, da so elektronske naprave prepovedane, so se držali prav vsi. Ni bilo videti, da bi jih kdo pogrešal.
Otroci so se zbirali v skupinah zdaj pri tem, zdaj pri onem šotoru; deklice so razstavile svoje punčke in njihove oblekice, fantje so iz lepenke in priročnega materiala sestavljali maketo domovanja, starši (in stari starši – torej jaz) pa smo bili ob njih, a smo se lahko pogovarjali, opravljali svoja dela ali preprosto brali, počivali, ne da bi nam bilo treba ves čas skrbeti, kakšne nevarnosti grozijo otrokom.
Dan se je vedno zaključil s sveto mašo. Vsi smo se zbrali v cerkvici, otroci že v pižamah, veselo so prepevali in večinoma kar med mašo zaspali. Še posebej mirno so potekale maše pred cerkvijo. Otroci so se še bolj umirili, z njimi pa tudi njihovi starši.
Tako so minevali dnevi. Mir se je naseljeval v naših dušah. Ko sem po petih dnevih odhajala, sem čutila, da že dolgo nisem bila tako zbrana v sebi, izpraznjene, a bistre glave, napolnjene s povsem drugačnimi mislimi in idejami kot ob prihodu.
Po vrnitvi sem želela ohraniti ta mir čim dlje. Ni mi posebno dobro uspelo. Upam, da se še vrnem na Ugljan. »Ako Bog da«, mi je rekla sestra Terezija ob odhodu.
Helena Vičar, babica Vitana, Ele in Zarje
