Božakovo - Amerika, poletni tabor čete

V ponedeljek, 16. 7. 1492, smo se z avtobusom odpeljali do Božakovega. V naslednjih urah smo si postavili šotore in se v njih udobno namestili za naslednjih 10 dni, popoldne pa smo se v Kolpi, kot vsak naslednji dan, ohladili. V naslednjih dneh so bili jambor, ognjišče, odbojkarska mreža, vhod, kuhinje, tarzan in nogometno igrišče (ob reki) že postavljeni.

V sredo nas je Domen zbudil z eno naših najljubših budnic, alarmom. Z vsem, kar smo uspeli vzeti iz šotorov, smo se odpravili na krajši sprehod do cerkve. Ovce Montana smo na srečo prehodile najkrajšo pot, le do Metlike, kjer smo si ogledale galerijo. Za tem smo kar dobro uro iskale prenočišče . Pri vsaki hiši je bilo enako – odprla je starejša gospa, rekla da ni prostora, nato pa pogledala po ulici in rekla, da nas bo gotovo sprejel kdo drug. Ko smo že skoraj obupale, nam je le odprl gospod, katerega žena je poklicala svakinjo, ki nam je z veseljem ponudila udobno ležišče in nas pogostila s palačinkami. Naslednji dan nam je zelo prijazna gostiteljica pokazala, kako se speče ‘tapravo’ pogačo in z našo pomočjo spekla kar tri, za celo četo.

Naslednji dan so nas obvestili, da bo zvečer izvoljen predsednik, ki bo za en dan upravljal delovanje celotnega tabora. Izid: Matic in Jerca. Kasneje je sledil še spopad med zmagovalcema. Čeprav je bilo skoraj jasno, da bo na predsedniški stolček sedel Matic, je zvečer s svojim dovršenim programom gladko zmagala Jerca.

Dan kasneje je program žal težje uresničila, saj je deževalo. V teh dneh smo vsi dokaj slabo spali, saj so se na sosednjem travniku ponoči zabavali neki Belgijci, ki so nam zasedli tarzana in tamkajšnji dostop do vode. Na jasen večer smo kot vsako leto imeli poroke.

Drug dan smo se odpravili na pohod do zelo zanimivega vojaškega letala. Tisti večer sem za rojstni dan dobila čokoladni kup palačink, ki se je delal, da je torta, in prijetno večglasno vse najboljše. V predzadnji noči so nam teroristi ukradli voditelje, ki smo jih šli dopoldne rešit, popoldne pa je bil krst naših najmlajših.

In potem je bil že kar zadnji dan. Dopoldne smo vse pospravili in imeli še zadnji in precej ganljiv kvadrat. Ganljiv pa zato, ker sta se voditelja Domen in Ana, ki sta bila moja voditelja kar 6 let, poslavljala od čete. Po kvadratu smo počasi odšli domov. Po dobri uri vožnje je Beti domov prišla zelo srečna in polna novih izkušenj, saj se je ravnokar vrnila s svojega novega najljubšega tabora.

Beti Sara Glas, Radoživa mačka