Praznovanje 110. letnice župnije Domžale

V Domžalah je konec septembra potekalo praznovanje 110. obletnice ustanovitve župnije. Župnija Domžale je bila ustanovljena 25. septembra 1908.

Ustanovitev župnije je pomenil velik mejnik ne le za župnijo, ampak za celoten kraj. V kronikah je zapisano, da so se takratni farani na ta dogodek skrbno pripravljali in ga obeležili z veliko slovesnostjo. Župnijo, ki jo sedaj vodi Klemen Svetelj ob pomoči duhovnih pomočnikov Avguština Klobčarja in Andreja Sveteta, je do danes vodilo osem župnikov.

Duhovna priprava na praznovanje

Uvod v veliko slovesnost ob praznovanju so bile sv. maše v tednu pred praznovanjem, ko so nas farane vsak dan pri večerni sv. maši nagovorili duhovniki Štefan Pavli, dr. Anton Štrukelj, Gašper Otrin, Tone Kompare, s. Barbara Peterlin, Luka Zidanšek, ki izhajajo iz župnije ali so pri nas delovali.

So ljudje, ki so temelj našega kraja

Gospod Matjaž Brojan nam je v Slamnikarskem muzeju v sredo, 19. 9., pripravil predavanje o ljudeh, zgodbah in nezgodah pomembnih Domžalčanov, ki so zaznamovali utrip Domžal, o gradnji in rasti Domžal, o tovarnah in seveda o Francu Berniku in Matiji Tomcu, ki sta močno zaznamovala dogajanje v župniji.

Odprthe razstave v Menač'nkovi domačiji

V četrtek, 20. 9., je bila slavesno odprta razstava v Menačenkovi domačiji, kjer si lahko ogledamo življenje Franca Bernika (1870–1948) v slikah in delih. Ta razstava se pridružuje Dnevom evropske kulturne dediščine 2018 in z vodenim ogledom v nedeljo, 23.9., smo zaokrožili praznovanje ob 110. obletnici župnije.

Slavnostna akademija v Bernikovem domu

V soboto, 22. 9., zvečer je potekala svečana prireditev v Kulturnem domu Franca Bernika, ki jo je s pozdravnim nagovorom odprl župan Toni Dragar in poudaril aktivno sodelovanje občine in župnije, ki se kaže na mnogih področjih. V nadaljevanju so z igrano zgodbo in točkami kulturnega programa zgodovino domžalske fare in življenje njenega prvega župnika Franca Bernika predstavile različne skupine iz župnije in občine. Prireditev je sklenil župnik Klemen Svetelj, ki je poudaril pomen zavedanja lastne identitete in povezanosti posameznika z domačo župnijo.

Slavnostna sveta maša ob 110-letnici

V nedeljo, 23. septembra 2018, smo obletnico ustanovitve župnije v domžalski župniji praznovali tako, kot se spodobi. S pritrkavanjem, narodnimi nošami, procesijo, sveto mašo, petjem in molitvijo. Sveto mašo je ob somaševanju domžalskega župnika mag. Klemna Svetelja, duhovnega pomočnika Andreja Sveteta in nadškofovega tajnika Boštjana Prevca v polni cerkvi župljanov daroval msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof in metropolit.

Da je sveta maša bila res slavnostna, so poskrbeli Mešani cerkveni pevski zbor Župnije Domžale pod vodstvom zborovodkinje Ksenje Kozjek in organista Janeza Kozjeka, Pevski zbor družinske kateheze ter Otroški pevski zbor Sončni žarek pod vodstvom Lili Sever.

V svoji pridigi je nadškof Zore dejal, da so obletnice vedno tudi povabilo k poglabljanju naših odnosov, zato je 110-letnica župnije tudi povabilo, da poglobimo svoj odnos do nje. »Kaj pa župnija sploh je? Odnos lahko poglabljamo samo z nekom, s katerim smo domači, ki ga poznamo. Zato moram najprej ugotoviti, kaj zame, kaj za vsakega prebivalca področja, ki ga v dokumentih poimenujemo Župnija Domžale, pomeni ta župnija./.../ Podobo župnije bi lahko gledali skozi župnijsko kroniko teh 110 let. Kakšne spremembe so zaznamovale ljudi in njihovo življenje, kako so se menjavale oblasti, kakšne naravne in druge nesreče so pretresale župnijo. Spoznali bi preteklost, a župnija bi nam še vedno ostala skrita,« se je spraševal msgr. Zore.

Po njegovih besedah pravo podobo župnije zagledamo šele, ko stopimo v srce posameznega kristjana te župnije. Odkrije se nam v molitvenem in zakramentalnem življenju vsake posamezne družine, v medsebojnih odnosih in v pripravljenosti pričevanjsko živeti evangelij v konkretnem okolju: »Zato bi ob 110-letnici Župnije Domžale povabil vse člane tega župnijskega občestva, da se ozrejo vase in ugotovijo, kakšno župnijo gradijo v svojem srcu in njihovem življenju.«

Ob koncu svete maše je sledilo še prijetno presenečenje, saj je župnik mag. Klemen Svetelj pred oltar poklical pet zelo zaslužnih ljudi domžalske župnije, ki se že vrsto let nesebično razdajajo in skrbijo, da je v župniji lepo, msgr. Stanislav Zore pa jim je podelil zahvale. Za dolgoletno skrb pri cerkvenem pevskem zboru sta zahvali prejela Janez in Ksenija Kozjek; za dolgoletno skrb, da je v veroučnih učilnicah in v cerkvi vedno čisto, je zahvalo prejela Agata Flis; za dolgoletno vodenje otroškega zbora je šla zahvala Lili Sever ter Janezu Kastelicu za dolgoletno odgovorno delo pri Karitasu Domžale.

Farni dan

Maši je sledil župnijski dan s piknikom, nastopom godbe, srečelovom, tombolo in z mnogo druženja in povezovanja domžalskih faranov.

O starih časih ... iz predavanja Blaža Otrina

V sklopu dogodkov ob praznovanju 110-letnice naše župnije je imel v Slamnikarskem muzeju zadnje predavanje magister Blaž Otrin. Govoril je o starejši zgodovini Naše ljube Gospe na Goričici. Predavatelj je svoje predavanje začel z letom 1925, ko je kralj Aleksander štiri vasi: Študo, Zg. in Sp. Domžale ter Stob, povzdignil v trg. Bernik se mu je oddolžil s knjigo Naši ljubi Gospe na Goričici, v kateri je skušal opisati starejšo zgodovino dogajanj na tem kraju. Se je pa ugotovilo, da so pisni viri o zgodovini teh krajev silno skopi, čemur se ni čuditi, kajti pražupnija Mengeš (patroncij sv. nadangel Mihael), katere podružnica je Goričica od nekdaj bila, je bila pod različnimi patronati (zemljiškimi gospodi), tako da so se zapisani podatki porazgubili. Kljub temu pa smo izvedeli kar nekaj zanimivosti iz tistega časa.

Prvi zapis o Goričici izhaja iz leta 1526 ob popisu zlatih in srebrnih kelihov, ki so jih morali oddati za kovanje zlatnikov in srebrnikov za boj proti Turkom (pustili so dva srebrna keliha). V tistem času so bile popularne bratovščine. Omenjena je bratovščina sv. Katarine Sinajske. Cerkev je bila v tem času podrejena cesarju. Leta 1581 je bila popisana Kranjska, tudi naša Ljuba Gospa na Goričici. Leta 1648 je bil ustanovljen Urbar – davčna knjiga, v kateri so popisali cerkve, podružnice, gmotne dajatve cerkvam tudi na Goričici. Goričica je vedno prednjačila tudi po denarnih prispevkih. Okrog cerkve je bilo zgrajeno obzidje in vodni jarek. Ob cerkvi so bile postavljene kašče, kjer so hranili živež za primer turških vpadov. Ob cerkvi je bilo pokopališče. Po rekonstrukciji je opisan kot eden lepših taborov.

Mengeške pražupnije se je močno dotaknil protestantizem. V tem času so zatrli mnogo bratovščin. Obstajala je bratovščina Marije Vnebovzete, ki je prosila za odpustke za svoje člane. Patronat ji ugodi ob prazniku Velikega Šmarna. Na Homcu častijo Mali Šmaren – tam je bila manjša božja pot. Tudi njim so podeljeni odpustki. Domžalska bratovščina želi deliti odpustke tudi ob praznovanju Malega Šmarna. Pride do spora in Domžalčanom se prepove deljenje odpustkov na Mali Šmaren.

Blaž Otrin nam je povedal še nekaj o krstih, ki spadajo med prve pisne vire, kjer so bile omenjene Domžale: krščen je bil Jurij – sin Andreja in Urše. Prisoten je bil mežnar Ahac. Sledi krst Tomaža – sina Sebastjana in Katarine. Prisotna je bila mežnarica Špela. Priimki še niso zaznani. Leta 1593 je bil krst Katarine Dimc iz Štude. Pojavljajo se že priimki.

Za konec smo slišali še komentarje, ki jih je takratni duhovnik zapisal v krstno knjigo. Danes bi temu rekli kar anekdota, ki pa je bila ob tistem času resničnost. Ob krstu otroka je našteto kar nekaj botrov, ki so označeni kot slabi botri, ker so bili vsi dolžni po en krajcar in tega denarja niso bili pripravljeni poravnati, da bi se ob krstu otroka poveselili.

Ob mnogih prezidavah in dozidavah cerkve se seveda spreminja zunanjost in tudi notranja oprema cerkve. Kot priča starih časov pa do današnjih dni ostaja kip Marije z Jezuščkom, ki držita v rokah jabolko. Sega v sredino 15. stoletja. Kot očiten dokaz prenove je ploščica na severni strani cerkve, v katero je vklesana letnica 1532.

Marjeta Likar