Čudež v Kani Galilejski

Svatba v Kani Galilejski je imela že od samega začetka v krščanstvu zelo velik pomen. Praktično so vsi cerkveni očetje komentirali ta dogodek in odkrivali večplastnost svatbe. Veliki Origen meni, da gre za sintezo med stvarjenjem in odrešenjem. V Janezovem evangeliju se svatba v Kani Galilejski nahaja na začetku 2. poglavja. Prvo poglavje Janezovega evangelija se odvije v štirih dneh. In potem pravi: tretji dan je bila svatba v galilejski Kani (Jn 2,1). Origen razloži, kako so v Bibliji šteli dneve: danes, jutri, tretji dan. Tretji dan dejansko pomeni: danes plus dva dni. In ker so v Janezovem evangeliju bili štirje dnevi že do svatbe (dogajanje prvega poglavja Janezovega evangelija), tretji dan torej pomeni štiri plus dva, kar dejansko pomeni šesti dan.

Šesti dan ima v Svetem Pismu velik simboličen pomen, kajti šesti dan je Bog ustvaril človeka. V dogodku svatbe bo namreč Kristus razodel pravo podobo novega človeka. Istočasno tretji dan pomeni tudi vstajenjski dan. Kristus sam pripoveduje, da bo tretji dan vstal od mrtvih. Kristusovo vstajenje je epilog, zaključek Njegove velike noči, ko se je daroval na križu, prelil kri, razodel novega človeka, ki je božji sin v Sinu (to je človeka, ki daruje sebe) in Oče ga je obudil od mrtvih v moči Svetega Duha. Gre torej za razodetje Kristusa kot stvarnika in odrešenika.

Sveti Avguštin v komentarju tega dogodka pravi, da čudež vina iz vode ni nekaj posebnega, saj se to dogaja že v stvarstvu samem, to je Gospod naredil že na samem začetku, ko je ustvaril zemljo. Človek sodeluje z Bogom in vsako leto se zgodi ta čudež: dežuje, voda gre v trte, trta rodi grozdje, grozdje stisnejo in dobimo mošt, ki dozori v vino. V naravi se to zgodi enkrat na leto, v Kani Galilejski pa je Kristus to časovno skrčil. Avguštinova razlaga je sama po sebi zelo zabavna, a hkrati izredno globoka, saj bomo videli, da bo to vino razodelo Kristusa in je bilo vse stvarstvo ustvarjeno v njem, po njem in zanj, kot pravi v pismu Kološanom (Kol 1,16). Vse stvarstvo dejansko v sebi nosi besedo, po kateri je bilo ustvarjeno in ta beseda je Kristus. Ko se je Kristus utelesil, se stvarstvo razodeva kot snov tega sveta, razodeta beseda pa ni samo beseda, ampak učlovečena razsežnost Jezusa Kristusa.

Cerkveni očetje nas opozarjajo, da sta ženin in nevesta videti zelo žalostna. Po čem lahko to sklepamo? Marija pravi Kristusu: Vina nimajo! V modrostnih knjigah Stare zaveze vino pomeni okus življenja, izvor življenja - ljubezen. Modri Sirah v Svetem Pismu piše: kaj je človeku življenje brez vina? Človek brez ljubezni nima smisla, nima okusa, nima življenja (prim. Sir 31,27). Življenje obstaja zgolj kot ljubezen. Ko torej Marija reče, da jim je zmanjkalo vina, to pomeni, da med njima ni več ljubezni. Zakaj se torej poročata, če ni ljubezni med njima in zato sta njuna obraza žalostna.

Podoba ženina in neveste je v stari zavezi tudi podoba Izraela in Boga, človeštva in Boga. V odnosu med človekom in Bogom je prišlo do »osušitve«, ljubezen se je posušila, ljubezni ni več.

Marija je zadnja oseba Stare zaveze. Evangelist Janez pravi, da je Marija že bila na svatbi, Jezus pa je prišel s svojimi učenci kasneje. Kot bi hotel pokazati, da mati še pripada Stari zavezi, a je hkrati tista, ki odpira pot novi zgodovini, novemu človeštvu, saj je odprla pot odrešenju.

S skoraj istimi besedami je evangelist Janez zapisal, da je bila tam mati in da je bilo tam šest kamnitih vrčev. Ti kamniti vrči so osrednja scena celotnega dogodka. Ogromni vrči so bili namenjeni obrednemu očiščevanju. vsi cerkveni očetje v šestih kamnitih vrčih enako vidijo podobo Mojzesove postave. Mojzes je predpisal očiščenje in postava je služila očiščevanju. Številka šest je številka stalne frustracije. Številka popolnosti je številka sedem. Na svatbi imamo šest vrčev, ki pa so prazni, kar pomeni, da postava ne more priti do konca. Vrči (postava) ne služijo več očiščevanju. Če postava ne služi več očiščevanju, če postane »suha«, na koncu postane samo še predpis, zakon, zapoved, prepoved. Ko vera postane zgolj kup prepisov, zapovedi in prepovedi, to ni več vera, ampak okostenela religija. Zato je odnos med Bogom in človekom žalosten, v njem ni veselja, ni življenja, ni ljubezni, saj samo ljubezen daje življenje in veselje.

Kristus je na Marijino prigovarjanje rekel, naj napolnijo vrče z vodo. Kristus reče Mariji: Mati, žena, to se naju dveh samo po sebi ne tiče. Moja ura še ni prišla! (prim. Jn 2,4) Ta stavek je zelo pomemben, saj Kristus v nadaljevanju kljub temu naredi čudež. S tem pokaže, da je to podoba, ki se bo dokončno uresničila, ko bo prišla njegova ura - velika noč, o kateri je ves čas govoril. »Prišla je ura, da ti Oče, poveličaš svojega Sina«. (prim. Jn 17,1). Kar bo Kristus storil v Kani, je povezano tudi z njegovo uro, z njegovo veliko nočjo.

Služabnik je torej napolnil vrče z vodo do vrha, kar evangelist Janez izrecno poudari: do vrha. In nato začne nalivati vino. Na mozaiku vidimo, da je služabnik zelo začuden nad tem. Prav tako je starešina, ki je bil vodja svatbe, spraševal ženina, od kod je sedaj na koncu prišlo to vino, ki je boljše od tistega, ki so ga pili prej. Janez dodaja: služabniki pa so vedeli, od kod je prišlo, saj so vedeli, da so pred tem v vrčih zajeli vodo. Dobesedno pravi takole: »Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli.« (Jn 2,9) Strežniki so vedeli, da so zajeli vodo, ko pa so pri mizi nalivali svatom, je priteklo ven vino. Kaj nam hoče s tem Janez povedati? Da vino ni prišlo iz postave (vode), ampak od Kristusove besede. Postava ne more dati življenja. Pavel sam pravi: če bi mi imeli postavo, ki bi lahko dala življenje, ne bi bilo potrebno, da bi prišel Kristus. Postava je pripravila teren. (prim. Gal 3,21) Služabnik torej začudeno gleda v vrče, ker ve, da je zajel vodo, sedaj pa naliva vino. Iz postave ne more priti do ljubezni, ljubezen pride iz Boga. Religija, ki je postavljena na postavi zapovedi in prepovedi, se bo posušila v ideološkem moralizmu ali neki ideologiji ali moralizmu. Človeku ne bo dala življenja, okusa življenja, ne bo ga napolnila z veseljem. Vino pa vedri srce.

Na mozaiku je Kristus upodobljen z rano. Rekli smo že, da je ta dogodek povezan s Kristusovo veliko nočjo, ko je iz njegove strani pritekla kri in voda. Ko vojak s sulico odpre Kristusovo stran, se spomnimo na Adama, ki mu je Bog v raju odprl stran in iz njegovega rebra ustvari Evo. Tako na mozaiku Marija stoji ob Kristusu na strani, ki je odprta, prebodena, saj je podoba Cerkve, ki je rojena iz Kristusove krvi. Tukaj se je rodilo novo človeštvo, se je rodil nov odnos med Bogom in človekom. V tem odnosu Bog noče od nas nobenih žrtev, ampak je sam sebe daroval v Sinu. Da nam ni treba žrtvovati ničesar, je Bog sam sebe žrtvoval. Jezus Kristus se nam torej razodene kot Božji sin in kot človek. Njegovo prebodeno telo je pokazalo pravo vsebino Boga: darovanje samega sebe. To je temelj nove zaveze, novega odnosa med človekom in Bogom. To je ljubezen Boga človeka, Jezusa Kristusa, ki kot božji sin daruje sam sebe Očetu in nam. Nam se je dal v roke, da bi mi spoznali, kako nas ima Bog rad, da nas ima za vredne, kljub temu da smo mi grešniki. Apostol Pavel pravi, da se je Bog nam zaupal v roke, da bi se s svojim slavnim, poveličanim telesom, dotaknil našega mrtvega telesa, naše mrtve človeškosti. (prim. Rim 5,8) Zato je odnos med Bogom in človekom od sedaj naprej odnos med Sinom in Očetom. Pri stvarjenju vse religije in vse filozofije in tudi Stara zaveza poudarijo odnos med Bogom in človekom: Bog in Adam. Ta odnos se je z grehom razrušil. In katera koli druga pot, ki se je ponudila človeku kot odrešenje, se je na koncu v nekakšni religiozni sklerozi posušila. Kristus se je razodel s svojo krvjo, s svojo ljubeznijo kot dar samega sebe Očetu in nam v roke, ker je odnos do Boga odnos Sina do Očeta: Bog je Oče in človek v Jezusu Kristusu je njegov Sin. Odnos med njima je ljubezen in ta ljubezen je v Kristusu dovršena in mi smo je deležni s krstom in jo živimo v Kristusu.

Na vrhu mozaika je prikazano, kot da je nekaj završalo, nekaj je vzletelo. To nas spominja na prihod Svetega Duha. Upodabljamo ga kot belega golobčka, ki lebdi nad vodami ob začetku stvarstva. Potem je Sveti Duh lebdel na človekom in ta je spregovoril v imenu Boga in bral dogodke v zgodovini, kakor jih je videl Bog in ne človek (preroki). Potem je lebdel Sveti Duh nad ženo iz Nazareta, ki je bila Devica in je postala mati. Njen sin se nam je razodel kot božji Sin in Sveti Duh je prišel nad apostole, ki so vztrajali v molitvi skupaj z Božjo materjo (binkoštni dogodek) in rodila se je cerkev. Sveti Duh se spusti nad darove pri sveti maši, ko prinesemo vino, ki je sad trte in dela človeških rok, in nam razodene Kristusovo življenje, njegovo kri, njegovo ljubezen. Odnos med človekom in Bogom je ljubezen in mi smo po Svetem Duhu povabljeni k sooblikovanju bodočega Jeruzalema, kjer bomo živeli polnost občestva celotnega človeštva in stvarstva v Svetem Duhu. Po Svetem Duhu v Kristusovem telesu. Pri sveti maši sad zemlje in delo človeških rok (kruh) ter sad trte in delo človeških rok (vino) po Svetem Duhu razodeneta Kristusovo telo. Kristusovo telo smo pravzaprav mi z našimi delom, skupaj s kruhom, z vinom, s stvarstvom, s trto, z vso zemljo. Ne več kot posamezniki, ampak smo občestvo. Zraščeni v ljubezni znotraj človeškosti Jezusa Kristusa.

Za ta prostor se mi zdi izbira motiva svatbe v Kani Galilejski izredno primerna, saj je trg kraj, kjer se ljudje lahko zbirajo. Zbirajo se ljudje, ki prihajajo iz cerkve, zbirajo se tisti, ki v cerkev ne vstopijo. Celotna podoba nam kaže, da kjerkoli je ljubezen, tam se razodeva Bog. Kjerkoli je ljubezen, tam se spoznava Boga, ki je ljubezen. Temelj, osnova vsakega srečanja je Jezus Kristus, ki je združil človeštvo z Bogom, ki je Oče. Ni več dileme: Bog – človek, ampak odnos: Oče –Sin. Bog je Oče.

p. Marko Ivan Rupnik DJ

Zgibanko izdano ob izdelavi mozaika, si lahko ogledate tule.